Page 128 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 128
razprave, študije
speva ničesar k eksistencialnemu izkustvu Božjega samorazodetja, to
se zgodi kot konkretizacija splošnega Božjega razodetja, ki v dialektič-
ni napetosti ohranja pristnost osebnega dogodka in splošno avtorita-
tivno veljavo Božjega razodetja. Že zgolj ta hkratnost je skrivnostna in
nedoumljiva.
Pomembna razlika od drugih mističnih sistemov je, da tukaj ne gre
za »dvig duše k Bogu«, se pravi za to, da bi se s pomočjo posebnih du-
hovnih praks ali tehnik duša očistila zla in nato dosegla Boga oziroma
razsvetljenje, temveč je smer ravno nasprotna: gre za ljubeči spust, se-
stop Boga v dušo, ki si tega ne zasluži in ki sama po sebi ni sposobna
doseči Boga. Duhovne prakse in discipline pri tem zgolj pomagajo duši,
da se čimbolj odpre tej nezasluženi Božji milosti, ki je sama po sebi svo-
bodna in nedosegljiva. Gre torej za čimbolj iskreno, ustrezno in celovi-
to sprejemanje čistega Božjega daru.
Za to mistiko je torej značilna vizija sestopanja Boga-Logosa k člo-
veku in v človeka, in sicer po naslednjih korakih: izhod Božje Besede iz
Boga in njeno učlovečenje v Jezusu; Božje pošiljanje/izrekanje evange-
lija o križanem in vstalem Jezusu v obliki evangelijskega razglasa »vse-
mu stvarstvu« (Mr 16,15); zapis pričevanja o Jezusu v Sveto pismo; klic
oznanjevalcem, da to eno Božjo besedo v vseh njenih oblikah zvesto
razglašajo do skrajnih mej sveta in do konca časov.
V vseh teh oblikah ali fazah Božjega sestopanja v človeški svet smo
opazili tudi njihovo zakramentalno naravo.24 To bi lahko spodbudilo
nov razmislek o evangelijski zakramentalni teologiji25 ter njeni korela-
ciji s sveto skrivnostjo Božje besede, ki se očitno pojavlja in daje izkusi-
ti v konkretnem človeškem prostoru.
Glede na vse, kar smo povedali, je bržkone prav, da bi v Cerkvah, ki
izhajajo iz reformacijske dediščine, vsaj zdaj, po petsto letih, rehabili-
tirali pojem mistike, saj ga je očitno mogoče (ali celo nujno) razume-
ti tako, da je v globokem sozvočju s temeljnimi reformacijskimi uvidi.
24 Več mističnih besedil se končuje z razpravo o zakramentih, npr. Eckhartovi Poučni govori
(Eckh art 1995, 78–82), Kempčanova Hoja za Kristusom (Kempčan 2011, 245–93), v sodob-
nem času pa Collinsova knjiga o poboženju (Collins 2010, 182–88).
25 Nekaj dobrih izhodišč za to je v Hunsingerjevem delu Evharistija in ekumenizem (Hunsinger
2008).
358
speva ničesar k eksistencialnemu izkustvu Božjega samorazodetja, to
se zgodi kot konkretizacija splošnega Božjega razodetja, ki v dialektič-
ni napetosti ohranja pristnost osebnega dogodka in splošno avtorita-
tivno veljavo Božjega razodetja. Že zgolj ta hkratnost je skrivnostna in
nedoumljiva.
Pomembna razlika od drugih mističnih sistemov je, da tukaj ne gre
za »dvig duše k Bogu«, se pravi za to, da bi se s pomočjo posebnih du-
hovnih praks ali tehnik duša očistila zla in nato dosegla Boga oziroma
razsvetljenje, temveč je smer ravno nasprotna: gre za ljubeči spust, se-
stop Boga v dušo, ki si tega ne zasluži in ki sama po sebi ni sposobna
doseči Boga. Duhovne prakse in discipline pri tem zgolj pomagajo duši,
da se čimbolj odpre tej nezasluženi Božji milosti, ki je sama po sebi svo-
bodna in nedosegljiva. Gre torej za čimbolj iskreno, ustrezno in celovi-
to sprejemanje čistega Božjega daru.
Za to mistiko je torej značilna vizija sestopanja Boga-Logosa k člo-
veku in v človeka, in sicer po naslednjih korakih: izhod Božje Besede iz
Boga in njeno učlovečenje v Jezusu; Božje pošiljanje/izrekanje evange-
lija o križanem in vstalem Jezusu v obliki evangelijskega razglasa »vse-
mu stvarstvu« (Mr 16,15); zapis pričevanja o Jezusu v Sveto pismo; klic
oznanjevalcem, da to eno Božjo besedo v vseh njenih oblikah zvesto
razglašajo do skrajnih mej sveta in do konca časov.
V vseh teh oblikah ali fazah Božjega sestopanja v človeški svet smo
opazili tudi njihovo zakramentalno naravo.24 To bi lahko spodbudilo
nov razmislek o evangelijski zakramentalni teologiji25 ter njeni korela-
ciji s sveto skrivnostjo Božje besede, ki se očitno pojavlja in daje izkusi-
ti v konkretnem človeškem prostoru.
Glede na vse, kar smo povedali, je bržkone prav, da bi v Cerkvah, ki
izhajajo iz reformacijske dediščine, vsaj zdaj, po petsto letih, rehabili-
tirali pojem mistike, saj ga je očitno mogoče (ali celo nujno) razume-
ti tako, da je v globokem sozvočju s temeljnimi reformacijskimi uvidi.
24 Več mističnih besedil se končuje z razpravo o zakramentih, npr. Eckhartovi Poučni govori
(Eckh art 1995, 78–82), Kempčanova Hoja za Kristusom (Kempčan 2011, 245–93), v sodob-
nem času pa Collinsova knjiga o poboženju (Collins 2010, 182–88).
25 Nekaj dobrih izhodišč za to je v Hunsingerjevem delu Evharistija in ekumenizem (Hunsinger
2008).
358
