Page 124 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 124
razprave, študije
polnitev s Svetim Duhom, kakor jo danes srečamo predvsem v kariz-
matičnih sredinah, zgodovinsko pa jo lahko zasledimo v različnih mi-
stičnih smereh. Izpolnitev s Svetim Duhom je vzporednica bibličnim
opisom prihoda oziroma vselitve Božjega veličastva v pripravljeno in
posvečeno svetišče (prim. 2 Mz 40,34–35; 1 Kr 8,10–11; Ezk 43,2–5),
zato se vpisuje v mistiko novega templja. Kristjanovo telo je »tempelj
Svetega Duha« (1 Kor 6,19), prav tako tudi »telo« celotne krščanske
skupnosti (prim. 1 Kor 3,16) – za vzpostavitev novega svetišča je očitno
odgovorna tretja Božja oseba.
V zvezi z evangelijsko mistiko moramo nadalje omeniti tudi drugi
zakrament, ki ga pozna reformacija: Gospodovo večerjo. Tudi v obha-
janju te se namreč dogaja, da se udeleženec po veri izkustveno vpisuje
oziroma vrašča v Kristusov dogodek (prim. 1 Kor 10,16–21; glede obeh
zakramentov prim. Collins 2010, 182–88). Tudi če pustimo vprašanje
narave Kristusove prisotnosti v zakramentih ob strani, moramo glede
na biblično pričevanje potrditi najmanj to, da gre pri tem za združitev
s Kristusom v dogodkovnem smislu (glede na celoto dogodka, kjer sta
poleg fizičnih elementov zakramenta nujno prisotni tudi Božja bese-
da in skupnost verujočih kot Kristusovo telo), kjer se akt udeleženčeve
vere združi oziroma sovpade z aktom Kristusove daritve. Prakticiranje
tovrstne mistike je posebej značilno za luteranstvo,22 prisotno pa je tudi
med anglikanci in v različnih wesleyjanskih ter reformiranih smereh.
Posebna oblika mistike, osredotočene na Jezusovo smrt, je nazadnje
tudi pasijonska meditacija, ki je bila posebej priljubljena v baročnem
obdobju (Van Elferen 2009, 92–108).
3. Svetopisemska oziroma biblična mistika. Eden temeljnih vidikov
reformacijske duhovnosti je prisluškovanje Božjemu glasu ob branju
Svetega pisma. To predpostavlja določen odnos do Biblije, ki ga lahko
označimo z eno besedo: strahospoštljiv (prim. Iz 66,2). To pritiče nara-
22 V Württemberškem cerkvenem redu na primer najdemo zahvalo za to, da smo po svetem za
kramentu prejeli »zedinjenje s Kristusom« (vereinigung mit Christo) (Württembergische 1559,
76a). To mesto je v Cerkovni ordningi Trubar prevedel kot »perdrushene Scriſtuſom« (Trubar
[1564] 2014, 330), čemur bi v sodobni slovenščini verjetno ustrezalo »združenje s Kristusom«.
Glede obhajilne mistike v luteranski teologiji na prehodu iz 17. v 18. stoletje prim. Van Elferen
2009, 192–208.
354
polnitev s Svetim Duhom, kakor jo danes srečamo predvsem v kariz-
matičnih sredinah, zgodovinsko pa jo lahko zasledimo v različnih mi-
stičnih smereh. Izpolnitev s Svetim Duhom je vzporednica bibličnim
opisom prihoda oziroma vselitve Božjega veličastva v pripravljeno in
posvečeno svetišče (prim. 2 Mz 40,34–35; 1 Kr 8,10–11; Ezk 43,2–5),
zato se vpisuje v mistiko novega templja. Kristjanovo telo je »tempelj
Svetega Duha« (1 Kor 6,19), prav tako tudi »telo« celotne krščanske
skupnosti (prim. 1 Kor 3,16) – za vzpostavitev novega svetišča je očitno
odgovorna tretja Božja oseba.
V zvezi z evangelijsko mistiko moramo nadalje omeniti tudi drugi
zakrament, ki ga pozna reformacija: Gospodovo večerjo. Tudi v obha-
janju te se namreč dogaja, da se udeleženec po veri izkustveno vpisuje
oziroma vrašča v Kristusov dogodek (prim. 1 Kor 10,16–21; glede obeh
zakramentov prim. Collins 2010, 182–88). Tudi če pustimo vprašanje
narave Kristusove prisotnosti v zakramentih ob strani, moramo glede
na biblično pričevanje potrditi najmanj to, da gre pri tem za združitev
s Kristusom v dogodkovnem smislu (glede na celoto dogodka, kjer sta
poleg fizičnih elementov zakramenta nujno prisotni tudi Božja bese-
da in skupnost verujočih kot Kristusovo telo), kjer se akt udeleženčeve
vere združi oziroma sovpade z aktom Kristusove daritve. Prakticiranje
tovrstne mistike je posebej značilno za luteranstvo,22 prisotno pa je tudi
med anglikanci in v različnih wesleyjanskih ter reformiranih smereh.
Posebna oblika mistike, osredotočene na Jezusovo smrt, je nazadnje
tudi pasijonska meditacija, ki je bila posebej priljubljena v baročnem
obdobju (Van Elferen 2009, 92–108).
3. Svetopisemska oziroma biblična mistika. Eden temeljnih vidikov
reformacijske duhovnosti je prisluškovanje Božjemu glasu ob branju
Svetega pisma. To predpostavlja določen odnos do Biblije, ki ga lahko
označimo z eno besedo: strahospoštljiv (prim. Iz 66,2). To pritiče nara-
22 V Württemberškem cerkvenem redu na primer najdemo zahvalo za to, da smo po svetem za
kramentu prejeli »zedinjenje s Kristusom« (vereinigung mit Christo) (Württembergische 1559,
76a). To mesto je v Cerkovni ordningi Trubar prevedel kot »perdrushene Scriſtuſom« (Trubar
[1564] 2014, 330), čemur bi v sodobni slovenščini verjetno ustrezalo »združenje s Kristusom«.
Glede obhajilne mistike v luteranski teologiji na prehodu iz 17. v 18. stoletje prim. Van Elferen
2009, 192–208.
354
