Page 161 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 161
GLED V EVROPSKE RAZPRAVE OB 500-LETNICI
Rowan Williams
DEDIŠČINA REFORMACIJE
1. Kaj pomeni praznovati dediščino reformacije danes? V zadnjih
desetletjih so mnogi komentatorji dokazovali, da nimamo več jasne
predstave, kaj pomeni biti evropski protestant v »klasičnem« smislu.
Po mnenju mnogih obstajajo v Veliki Britaniji ostanki ljudske vernosti
le še v religiozni usmeritvi, ki jo običajno označujemo kot »katoliško«:
v njenem središču so rituali, sveta mesta in numinozni značaj ljublje-
nih umrlih (dramatičen primer je bila reakcija ob smrti princese Dia-
ne). Dokončno pa naj bi izginila nekdaj razširjena britanska krščanska
samozavest, ki je temeljila na Bibliji, družinski molitvi in sovražnosti
do papeža (a tudi na občutku, da je britanski naciji Previdnost dodeli-
la posebno vlogo). Podoben je bil razvoj drugod po Evropi. Tudi razlo-
čen protestantski glas za socialno etiko ne najde odmeva v širšem kul-
turnem okolju, kljub mnogim in reprezentativnim prispevkom s strani
cerkve in univerz; »katoliški družbeni nauk« pa se nasprotno tudi v se-
kularnem okolju šteje za koherenten in prepoznaven prispevek k sploš
ni diskusiji o družbenem blagostanju in politični pravičnosti. Tako ne
preseneča, da je samozavest protestantov, še posebej reformiranih, v
Evropi in drugod na preizkušnji. »Protestantska« identiteta je pogosto
vržena v isti lonec s tipično ameriškim dobesednim razlaganjem Bib
lije in socialno konservativnostjo ter postavljena nasproti prav tako ti-
pičnemu »liberalnemu protestantizmu«, ki se ne briga za dogme in se
abstraktno zavzema za napredne ideje in dejanja. Od tod seveda ni
mogoče razumeti dejanske reformacije, kaj šele pomena reformirane
391
Rowan Williams
DEDIŠČINA REFORMACIJE
1. Kaj pomeni praznovati dediščino reformacije danes? V zadnjih
desetletjih so mnogi komentatorji dokazovali, da nimamo več jasne
predstave, kaj pomeni biti evropski protestant v »klasičnem« smislu.
Po mnenju mnogih obstajajo v Veliki Britaniji ostanki ljudske vernosti
le še v religiozni usmeritvi, ki jo običajno označujemo kot »katoliško«:
v njenem središču so rituali, sveta mesta in numinozni značaj ljublje-
nih umrlih (dramatičen primer je bila reakcija ob smrti princese Dia-
ne). Dokončno pa naj bi izginila nekdaj razširjena britanska krščanska
samozavest, ki je temeljila na Bibliji, družinski molitvi in sovražnosti
do papeža (a tudi na občutku, da je britanski naciji Previdnost dodeli-
la posebno vlogo). Podoben je bil razvoj drugod po Evropi. Tudi razlo-
čen protestantski glas za socialno etiko ne najde odmeva v širšem kul-
turnem okolju, kljub mnogim in reprezentativnim prispevkom s strani
cerkve in univerz; »katoliški družbeni nauk« pa se nasprotno tudi v se-
kularnem okolju šteje za koherenten in prepoznaven prispevek k sploš
ni diskusiji o družbenem blagostanju in politični pravičnosti. Tako ne
preseneča, da je samozavest protestantov, še posebej reformiranih, v
Evropi in drugod na preizkušnji. »Protestantska« identiteta je pogosto
vržena v isti lonec s tipično ameriškim dobesednim razlaganjem Bib
lije in socialno konservativnostjo ter postavljena nasproti prav tako ti-
pičnemu »liberalnemu protestantizmu«, ki se ne briga za dogme in se
abstraktno zavzema za napredne ideje in dejanja. Od tod seveda ni
mogoče razumeti dejanske reformacije, kaj šele pomena reformirane
391
