Page 163 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 163
rowan williams
da so lahko sredstva milosti »dozirano« posredovana, »predajana na
prej«, po človeškem posredniku: uveljavila je pojmovanje, da cerkev ni
združenje vladajočih in podložnih, temveč združenje ljudstva samega.
4. Ambivalentno dediščino reformacije pa bi lahko takole povzeli:
Prvič: poudarjanje suverene časti Božje besede se je povezalo z na-
stajajočim racionalizmom in tako začrtalo enodimenzionalno podobo
človeškega spoznavanja, v katerem je neverbalno veljalo za manj vred-
no. Drugič: nezaupanje do hierarhije je usmerjalo k ozkosrčni teologi-
ji cerkve; v središče sta prišli pobožnost posameznika ter skrb zanjo,
na škodo razumevanja skupnosti v Kristusu in Duhu ter inteligentnega
prisvajanja krščanske preteklosti. Tretjič: poudarjanje Božje suvereno-
sti (tako rekoč v protislovju z dejanskim teološkim pomenom) je nava-
jalo na nasprotje med človeškim in božjim, ki naj bi se razrešilo z eno-
stransko podreditvijo ustvarjene (človeške) volje. Emancipacija človeka
naj bi zato zahtevala odpoved teološkemu diskurzu.
5. K prvi od treh točk: predmet reformacijskega protesta proti po-
pularni teologiji in praksi poznega srednjega veka je bil vzorec govor-
jenja in ravnanja, ki naj bi izhajal iz prepričanja, da je mogoče spravo
z Bogom in njegovo milost nekako »iztržiti«. Pobožnost je bila vide-
ti (ne vedno upravičeno) kot pot za ljudi, da bi s posebnimi sredstvi, ki
jih je ponudil Bog, pridobili od Boga obljubljeno plačilo oziroma nag-
rado. Čeprav se je Bogu in njegovemu ravnanju v tem odnosu prizna-
lo prioriteto, je nastajal vtis o »spiritualni tehnologiji«; z njeno pomoč-
jo bi bil Bog primoran/obvezan držati se pogojev, ki jih je sam določil.
Človek, ustvarjeni akter, je vedel, k čemu se je Bog zavezal, kaj je Bož-
ja »dolžnost«. Božje delovanje je postalo abstrakten okvir, v katerem je
človek načrtoval svoje delovanje in tako poizkušal nadzorovati svojo
usodo (nenazadnje s posebnimi načini nadzora, povezanimi s posve-
čeno cerkveno službo, ki je nadzorovala podeljevanje sredstev milosti).
Rezultat sta bila ali samodopadljiva redukcija življenja vernikov na sle-
denje novemu Zakonu ali – kot je pokazal Luther – razdiralni obup v
nemoči, da bi srečali Božjo milost kot neposredno življenjsko stvarn ost.
Očitna je bila distanca med tem, kar so cerkveni uradniki razlagali kot
obvezujočo resnico in osebnim občutenjem krivde ter zapuščenosti.
393
da so lahko sredstva milosti »dozirano« posredovana, »predajana na
prej«, po človeškem posredniku: uveljavila je pojmovanje, da cerkev ni
združenje vladajočih in podložnih, temveč združenje ljudstva samega.
4. Ambivalentno dediščino reformacije pa bi lahko takole povzeli:
Prvič: poudarjanje suverene časti Božje besede se je povezalo z na-
stajajočim racionalizmom in tako začrtalo enodimenzionalno podobo
človeškega spoznavanja, v katerem je neverbalno veljalo za manj vred-
no. Drugič: nezaupanje do hierarhije je usmerjalo k ozkosrčni teologi-
ji cerkve; v središče sta prišli pobožnost posameznika ter skrb zanjo,
na škodo razumevanja skupnosti v Kristusu in Duhu ter inteligentnega
prisvajanja krščanske preteklosti. Tretjič: poudarjanje Božje suvereno-
sti (tako rekoč v protislovju z dejanskim teološkim pomenom) je nava-
jalo na nasprotje med človeškim in božjim, ki naj bi se razrešilo z eno-
stransko podreditvijo ustvarjene (človeške) volje. Emancipacija človeka
naj bi zato zahtevala odpoved teološkemu diskurzu.
5. K prvi od treh točk: predmet reformacijskega protesta proti po-
pularni teologiji in praksi poznega srednjega veka je bil vzorec govor-
jenja in ravnanja, ki naj bi izhajal iz prepričanja, da je mogoče spravo
z Bogom in njegovo milost nekako »iztržiti«. Pobožnost je bila vide-
ti (ne vedno upravičeno) kot pot za ljudi, da bi s posebnimi sredstvi, ki
jih je ponudil Bog, pridobili od Boga obljubljeno plačilo oziroma nag-
rado. Čeprav se je Bogu in njegovemu ravnanju v tem odnosu prizna-
lo prioriteto, je nastajal vtis o »spiritualni tehnologiji«; z njeno pomoč-
jo bi bil Bog primoran/obvezan držati se pogojev, ki jih je sam določil.
Človek, ustvarjeni akter, je vedel, k čemu se je Bog zavezal, kaj je Bož-
ja »dolžnost«. Božje delovanje je postalo abstrakten okvir, v katerem je
človek načrtoval svoje delovanje in tako poizkušal nadzorovati svojo
usodo (nenazadnje s posebnimi načini nadzora, povezanimi s posve-
čeno cerkveno službo, ki je nadzorovala podeljevanje sredstev milosti).
Rezultat sta bila ali samodopadljiva redukcija življenja vernikov na sle-
denje novemu Zakonu ali – kot je pokazal Luther – razdiralni obup v
nemoči, da bi srečali Božjo milost kot neposredno življenjsko stvarn ost.
Očitna je bila distanca med tem, kar so cerkveni uradniki razlagali kot
obvezujočo resnico in osebnim občutenjem krivde ter zapuščenosti.
393
