Page 164 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 164
vpogled v evropske razprave ob 500-letnici
6. Luther ponovno uveljavi Božjo suverenost, ko se obrača na Boga,
ki je navzoč vedno v skritosti, Boga, s katerim se ni mogoče pogajati in
katerega navzočnost vedno najdemo le v srcu njegove navidezne odsot-
nosti in ne tam, kjer bi lahko to navzočnost predvidevali po logiki sis-
tematičnega pregleda njegovih dejavnosti. Teologija je smiselna le, če
ponovno najde/upošteva tisto, kar je bilo vedno temeljno načelo katoli-
ške teologije, toda v njej vedno znova zakrito: načelo, da Božje delova-
nje in končno (človeško) delovanje nista dva primera enega in istega; ne
moreta tekmovati med seboj, kot da bi šlo za dogajanje na istem terenu.
To načelo prežema teološki svet Tomaža Akvinskega (in je na zelo za-
nimiv način navzoče posebej v njegovi kristologiji). Reformacijski pro-
test je meril na to, da ga je treba upoštevati na vseh ravneh teorije in
prakse. Pravi teološki diskurz mora zavrniti in izključiti teološke idio-
me ali molitvene navade, ki predpostavljajo, da Bog reagira na človeš-
ke spodbude; Božje delovanje ni na noben način pogojeno s človeškim
delovanjem. V Calvinovi predestinacijski teologiji – ki je sporna, celo
šokantna – gre v bistvenem za temeljno neprimerljivost ustvarjenega
in neustvarjenega dejanja. Časovno zaporedje, logična konsekventnost,
moralna primernost – vse to so usodno napačni okviri za obravnavanje
odnosa Boga in njegovega stvarstva. Paradoksno to implicira – kalvi-
nistični misli ne tako tuje, kot nekateri verjamejo –, da človeško dosto-
janstvo ne more biti ogroženo z Božjo vzvišenostjo, kot po drugi strani
tudi Božja vzvišenost ni ogrožena z afirmacijo konkretnih človekovih
pravic, saj končno in neskončno ne moreta konkurirati med seboj. Te-
meljni stavek reformacije o brezpogojni suverenosti Boga naj nas osvo-
bodi strahu in jeze/zamere nasproti Bogu ter omogoči solidno teologi-
jo o človeški poklicanosti in svobodi na družbenopolitičnem področju.
7. To je povezano z drugim pozitivnim argumentom. Če je Pismo
»zapisana Božja beseda«, potem je nosilec istega brezpogojnega Božjega
delovanja. Pismo torej ni od človeka odkrito sredstvo/orodje za izražan
je resnic, ki se jih lahko poveže v urejeno konceptualno shemo (funda-
mentalizem je zato v bistvu antiteza pristni reformirani teologiji). Sve-
to pismo živi in deluje; je polje, polno spominov, pesmi in pregovorov,
na katerem lahko človeški govor kadarkoli postane na oprijemljiv na-
394
6. Luther ponovno uveljavi Božjo suverenost, ko se obrača na Boga,
ki je navzoč vedno v skritosti, Boga, s katerim se ni mogoče pogajati in
katerega navzočnost vedno najdemo le v srcu njegove navidezne odsot-
nosti in ne tam, kjer bi lahko to navzočnost predvidevali po logiki sis-
tematičnega pregleda njegovih dejavnosti. Teologija je smiselna le, če
ponovno najde/upošteva tisto, kar je bilo vedno temeljno načelo katoli-
ške teologije, toda v njej vedno znova zakrito: načelo, da Božje delova-
nje in končno (človeško) delovanje nista dva primera enega in istega; ne
moreta tekmovati med seboj, kot da bi šlo za dogajanje na istem terenu.
To načelo prežema teološki svet Tomaža Akvinskega (in je na zelo za-
nimiv način navzoče posebej v njegovi kristologiji). Reformacijski pro-
test je meril na to, da ga je treba upoštevati na vseh ravneh teorije in
prakse. Pravi teološki diskurz mora zavrniti in izključiti teološke idio-
me ali molitvene navade, ki predpostavljajo, da Bog reagira na človeš-
ke spodbude; Božje delovanje ni na noben način pogojeno s človeškim
delovanjem. V Calvinovi predestinacijski teologiji – ki je sporna, celo
šokantna – gre v bistvenem za temeljno neprimerljivost ustvarjenega
in neustvarjenega dejanja. Časovno zaporedje, logična konsekventnost,
moralna primernost – vse to so usodno napačni okviri za obravnavanje
odnosa Boga in njegovega stvarstva. Paradoksno to implicira – kalvi-
nistični misli ne tako tuje, kot nekateri verjamejo –, da človeško dosto-
janstvo ne more biti ogroženo z Božjo vzvišenostjo, kot po drugi strani
tudi Božja vzvišenost ni ogrožena z afirmacijo konkretnih človekovih
pravic, saj končno in neskončno ne moreta konkurirati med seboj. Te-
meljni stavek reformacije o brezpogojni suverenosti Boga naj nas osvo-
bodi strahu in jeze/zamere nasproti Bogu ter omogoči solidno teologi-
jo o človeški poklicanosti in svobodi na družbenopolitičnem področju.
7. To je povezano z drugim pozitivnim argumentom. Če je Pismo
»zapisana Božja beseda«, potem je nosilec istega brezpogojnega Božjega
delovanja. Pismo torej ni od človeka odkrito sredstvo/orodje za izražan
je resnic, ki se jih lahko poveže v urejeno konceptualno shemo (funda-
mentalizem je zato v bistvu antiteza pristni reformirani teologiji). Sve-
to pismo živi in deluje; je polje, polno spominov, pesmi in pregovorov,
na katerem lahko človeški govor kadarkoli postane na oprijemljiv na-
394
