Page 165 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 165
rowan williams
čin nosilec zavezujoče komunikacije, ki vabi k sledenju. To pomeni, da
je Pismo v cerkvi vedno navzoče kot odločujoče. Nekateri reformirani
teologi to tolmačijo v smislu, da je Pismo ustava cerkve – kar ni v njem
predpisano, je implicitno prepovedano (kot so bili prepričani nekate-
ri angleški kalvinisti 16 in 17. stoletja); večina vodilnih reformiranih
mislecev pa ta argument razume drugače. Načelo, da je vse v življen
ju cerkve treba presojati po tem, ali služi oznanjanju evangelija o Božji
svobodni izvolitvi in milosti, ne pomeni, da je Pismo za cerkev vseobse-
gajoči zakonik. Pisma ne smemo imeti za orodje v službi cerkvenih na-
menov ali za vir dokumentov, s katerimi ponazarjamo cerkveni nauk.
Treba ga je poslušati kot zunanjega kritičnega preizpraševalca cerkve-
nega življenja, čeprav je samo vpeto v življenje cerkve in ne obstaja v
brezzračnem prostoru. Je knjiga, ki jo bere cerkev; toda bere jo, da lah-
ko sliši, česar sicer ne bi slišala.
8. V življenju cerkve in še posebej v cerkvenem bogoslužju smo po
stavljeni pod vprašaj; napoteni smo na pozorno molčanje, na hvalo in
potrditev: branje in poslušanje Pisma je primarno utelešenje te dimen-
zije. Pri poslušanju ne dojemamo avtomatsko izražanja Božje volje; kot
že rečeno, delovanja Božje moči nikakor ne moremo obravnavati kot
nečesa, kar je avtomatsko predvidljivo. Poslušamo v pričakovanju, da
bomo tako spremenjeni, da bomo bližje Kristusovemu načinu bivanja.
Včasih se to zgodi na viden in razumljiv način, največkrat pa na na-
čin, ki ga ni mogoče takoj dojeti. Poslušanje v pričakovanju pomeni, da
se moramo vedno vpraševati, kaj se moramo kot učenci naučiti nove-
ga. Pri tem ne gre za nove razlage poznanih besedil ali za izdelavo radi-
kalno novih doktrin. Okvir za nauk in prakso je že tu, namreč skupna
identiteta krščanskih cerkva v Kristusu; ta identiteta daje smisel vsem
našim dejanjem in molitvi, brez nje bi bilo naše delovanje brez smisla.
Toda znotraj tega okvira vedno stremimo k novemu poduku in poglo-
bitvi pri učenju, služenju in pričevanju, povezanem z neminljivimi zna-
ki hvaležnosti za to, kar smo slišali in kar nam je bilo darovano.
9. Pogosto napačno razumljeno reformatorsko načelo »odprte Bibli-
je«, ki je dostopna vsem, je bilo v svojem času protest proti cerkvenim
oblastem, ki se niso ozirale ne na družbo kot celoto ne na dejanskost
395
čin nosilec zavezujoče komunikacije, ki vabi k sledenju. To pomeni, da
je Pismo v cerkvi vedno navzoče kot odločujoče. Nekateri reformirani
teologi to tolmačijo v smislu, da je Pismo ustava cerkve – kar ni v njem
predpisano, je implicitno prepovedano (kot so bili prepričani nekate-
ri angleški kalvinisti 16 in 17. stoletja); večina vodilnih reformiranih
mislecev pa ta argument razume drugače. Načelo, da je vse v življen
ju cerkve treba presojati po tem, ali služi oznanjanju evangelija o Božji
svobodni izvolitvi in milosti, ne pomeni, da je Pismo za cerkev vseobse-
gajoči zakonik. Pisma ne smemo imeti za orodje v službi cerkvenih na-
menov ali za vir dokumentov, s katerimi ponazarjamo cerkveni nauk.
Treba ga je poslušati kot zunanjega kritičnega preizpraševalca cerkve-
nega življenja, čeprav je samo vpeto v življenje cerkve in ne obstaja v
brezzračnem prostoru. Je knjiga, ki jo bere cerkev; toda bere jo, da lah-
ko sliši, česar sicer ne bi slišala.
8. V življenju cerkve in še posebej v cerkvenem bogoslužju smo po
stavljeni pod vprašaj; napoteni smo na pozorno molčanje, na hvalo in
potrditev: branje in poslušanje Pisma je primarno utelešenje te dimen-
zije. Pri poslušanju ne dojemamo avtomatsko izražanja Božje volje; kot
že rečeno, delovanja Božje moči nikakor ne moremo obravnavati kot
nečesa, kar je avtomatsko predvidljivo. Poslušamo v pričakovanju, da
bomo tako spremenjeni, da bomo bližje Kristusovemu načinu bivanja.
Včasih se to zgodi na viden in razumljiv način, največkrat pa na na-
čin, ki ga ni mogoče takoj dojeti. Poslušanje v pričakovanju pomeni, da
se moramo vedno vpraševati, kaj se moramo kot učenci naučiti nove-
ga. Pri tem ne gre za nove razlage poznanih besedil ali za izdelavo radi-
kalno novih doktrin. Okvir za nauk in prakso je že tu, namreč skupna
identiteta krščanskih cerkva v Kristusu; ta identiteta daje smisel vsem
našim dejanjem in molitvi, brez nje bi bilo naše delovanje brez smisla.
Toda znotraj tega okvira vedno stremimo k novemu poduku in poglo-
bitvi pri učenju, služenju in pričevanju, povezanem z neminljivimi zna-
ki hvaležnosti za to, kar smo slišali in kar nam je bilo darovano.
9. Pogosto napačno razumljeno reformatorsko načelo »odprte Bibli-
je«, ki je dostopna vsem, je bilo v svojem času protest proti cerkvenim
oblastem, ki se niso ozirale ne na družbo kot celoto ne na dejanskost
395
