Page 166 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 166
vpogled v evropske razprave ob 500-letnici
Božje komunikacije v Pismu. Načelo ni bilo mišljeno kot dovolilnica za
poljubne individualne razlage, temveč naj bi odprlo cerkveno življenje
za skupen proces branja in spoznavanja, v kateri bi lahko imeli besedo
vsi krščeni. Kristusova milost ni bila predana vernikom po duhovniški
kasti; duhovniško posvečenje naj bi pomenilo svečano, vseživljenjsko
službo in zagotovilo njene kontinuitete, na pa iniciacijo v vladajočo eli-
to. Na to je opozarjalo kalvinistično razlikovanje med vladajočimi in
poučujočimi cerkvenimi očeti, čeprav so poučujoči duhovniki kasneje
pogosto poizkušali postati prav taka avtoriteta kot sistem oblasti. Ide-
al »dialoškega« procesa branja, pri katerem so odgovorni vsi, je vendar-
le pomenil teološko motiviran napor, da bi izrazili načelo dostojanstva
vseh krščenih. »Odprta« Biblija da cerkveni občini skupen jezik; vsi
imajo pravico govoriti ta jezik in ni več dopustno komur koli zapira-
ti dostop do tega skupnega sveta, da bi tako utrdili moč vladajočega
razreda. V tem je solidno jedro klasičnega republikanstva (ironično je,
da lahko tu spoznamo tudi nekatere politične misli Tomaža Akvinske-
ga). Uspeh teh misli v zgodovini različnih nacij zato ne preseneča. Ne
gre pa tega razumeti niti kot »anarhijo ljubezni« niti kot demokracijo v
sodobnem pojmovanju. Vključuje namreč lahko tako prizadevanje za
teokracijo kot ideale (morda sindikalističnega) soodločanja. Ključno je,
da univerzalen dostop do skupnega merodajnega kulturnega vira v pis
ni obliki v bistvu utemeljuje teološki razgovor, v katerem so lahko vsi
odgovorni in ki vnaprej ne izključuje vnaprej nobenega glasu. Izziv, ki
ga reformacija ni vedno uspešno obvladovala, je bil, da se pri tem najde
trajno in merodajno soglasje.
10. V smislu zgornjega izvajanja je pozitivna dediščina reformacije
tesno povezana z idejo (posvetne in cerkvene) družbe, ki samo sebe kri-
tično preizprašuje in hkrati zaupa v uveljavitev Božjega delovanja, tako
da odpadeta in strah in konkurenca; družbe, ki je zedinjena v skupnem
razgovoru o pripovedi Pisma in ki je prebujena ter dojemljiva za mož-
nosti novih uvidov in izzivov v tej zvezi. To ni preprosto identično s t.
i. »moderno« družbo, kaj šele z »razsvetljeno« družbo, čeprav brez tega
slednje ne bi bilo. Glavna razlika je v tem, da moderna tako povzdigu-
je avtonomijo, da je Božja suverenost videti kot nekaj nevarnega za člo-
396
Božje komunikacije v Pismu. Načelo ni bilo mišljeno kot dovolilnica za
poljubne individualne razlage, temveč naj bi odprlo cerkveno življenje
za skupen proces branja in spoznavanja, v kateri bi lahko imeli besedo
vsi krščeni. Kristusova milost ni bila predana vernikom po duhovniški
kasti; duhovniško posvečenje naj bi pomenilo svečano, vseživljenjsko
službo in zagotovilo njene kontinuitete, na pa iniciacijo v vladajočo eli-
to. Na to je opozarjalo kalvinistično razlikovanje med vladajočimi in
poučujočimi cerkvenimi očeti, čeprav so poučujoči duhovniki kasneje
pogosto poizkušali postati prav taka avtoriteta kot sistem oblasti. Ide-
al »dialoškega« procesa branja, pri katerem so odgovorni vsi, je vendar-
le pomenil teološko motiviran napor, da bi izrazili načelo dostojanstva
vseh krščenih. »Odprta« Biblija da cerkveni občini skupen jezik; vsi
imajo pravico govoriti ta jezik in ni več dopustno komur koli zapira-
ti dostop do tega skupnega sveta, da bi tako utrdili moč vladajočega
razreda. V tem je solidno jedro klasičnega republikanstva (ironično je,
da lahko tu spoznamo tudi nekatere politične misli Tomaža Akvinske-
ga). Uspeh teh misli v zgodovini različnih nacij zato ne preseneča. Ne
gre pa tega razumeti niti kot »anarhijo ljubezni« niti kot demokracijo v
sodobnem pojmovanju. Vključuje namreč lahko tako prizadevanje za
teokracijo kot ideale (morda sindikalističnega) soodločanja. Ključno je,
da univerzalen dostop do skupnega merodajnega kulturnega vira v pis
ni obliki v bistvu utemeljuje teološki razgovor, v katerem so lahko vsi
odgovorni in ki vnaprej ne izključuje vnaprej nobenega glasu. Izziv, ki
ga reformacija ni vedno uspešno obvladovala, je bil, da se pri tem najde
trajno in merodajno soglasje.
10. V smislu zgornjega izvajanja je pozitivna dediščina reformacije
tesno povezana z idejo (posvetne in cerkvene) družbe, ki samo sebe kri-
tično preizprašuje in hkrati zaupa v uveljavitev Božjega delovanja, tako
da odpadeta in strah in konkurenca; družbe, ki je zedinjena v skupnem
razgovoru o pripovedi Pisma in ki je prebujena ter dojemljiva za mož-
nosti novih uvidov in izzivov v tej zvezi. To ni preprosto identično s t.
i. »moderno« družbo, kaj šele z »razsvetljeno« družbo, čeprav brez tega
slednje ne bi bilo. Glavna razlika je v tem, da moderna tako povzdigu-
je avtonomijo, da je Božja suverenost videti kot nekaj nevarnega za člo-
396
