Page 162 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 162
vpogled v evropske razprave ob 500-letnici
teologije zadnjih sto let. Študenti so pogosto zmedeni pred vprašanjem,
kam na teološki zemljevid naj bi uvrstili na primer Karla Bartha, ki ga
opredeljujejo koordinate levo – desno, konservativno – liberalno ipd.
2. V svojem kratkem izvajanju bi rad na splošno raziskal in predsta-
vil prispevek prepoznavno »protestantske« teologije krščanski kultu-
ri in se dotaknil tako trajnih konstruktivnih elementov kot tudi dejav-
nikov z ambivalentnimi učinki. Pišem kot anglikanec, torej kot oseba,
katere cerkvena identiteta je obeležena z zadržanostjo, da bi v razhajan
ju med protestanti in katoličani videli zgolj binarno nasprotje, in ki se
zaveda ključne vloge reformirane teologije za samorazumevanje angli-
kanske cerkve. Duhovno sem se oblikoval v »katoliškem krilu« angli-
kanske družine, toda svoj pečat mi je dalo tudi preživeto otroštvo v
prezbiterijanski valižanski cerkvi ter navdušenje za različne tokove re-
formirane teologije, ki jih označujejo imena kot Richard Baxter, Tho-
mas Torrance in seveda Karl Barth. S tem osebnim ozadjem bom tvegal
poizkus obravnave treh tem reformatorske teologije in prakse, ki so po
mojem središčnega in trajnega pomena za teološko zdravje krščanske
skupnosti. Poleg tega se bom dotaknil še treh tem, ki so bile manj očitno
plodne in ki so dejansko delno soodgovorne za sedanjo kulturno brez
upnost in zmedo. Moj previden zaključek bi bil, da se lahko teh zadnjih
treh tem lotimo le s teološko poglobljenim razumevanjem prvih treh;
le tako lahko spoznamo pozitivno specifično in kreativno vlogo za de-
diščino reformacije.
3. Pri očitno pozitivnih temah gre za naslednje:
Prvič: reformacija je uveljavila absolutno razlikovanje med člo-
veškim in božjim delovanjem, med delovanjem ustvarjenega in ne-
skončnega bitja. S stalnim poudarjanjem Božje suverenosti je usmerila
k spoznanju/resnici, da Božje in naše delovanje ne moreta drugo z dru-
gim niti tekmovati niti sodelovati, da Bog in njegovo delovanje ne mo-
reta biti niti v odnosih konkurence niti sodelovanja s človeškim. Dru-
gič: reformacija je utemeljila načelo, da Sveto pismo ni le vir pravega
nauka in orodje za njegovo ponazarjanje, temveč da je kritična instan-
ca v cerkvi; Sveto pismo se »vmešava«, »intervenira« v življenje cerkve in
ni nikdar le njeno sredstvo. Tretjič: reformacija je temeljito podvomila,
392
teologije zadnjih sto let. Študenti so pogosto zmedeni pred vprašanjem,
kam na teološki zemljevid naj bi uvrstili na primer Karla Bartha, ki ga
opredeljujejo koordinate levo – desno, konservativno – liberalno ipd.
2. V svojem kratkem izvajanju bi rad na splošno raziskal in predsta-
vil prispevek prepoznavno »protestantske« teologije krščanski kultu-
ri in se dotaknil tako trajnih konstruktivnih elementov kot tudi dejav-
nikov z ambivalentnimi učinki. Pišem kot anglikanec, torej kot oseba,
katere cerkvena identiteta je obeležena z zadržanostjo, da bi v razhajan
ju med protestanti in katoličani videli zgolj binarno nasprotje, in ki se
zaveda ključne vloge reformirane teologije za samorazumevanje angli-
kanske cerkve. Duhovno sem se oblikoval v »katoliškem krilu« angli-
kanske družine, toda svoj pečat mi je dalo tudi preživeto otroštvo v
prezbiterijanski valižanski cerkvi ter navdušenje za različne tokove re-
formirane teologije, ki jih označujejo imena kot Richard Baxter, Tho-
mas Torrance in seveda Karl Barth. S tem osebnim ozadjem bom tvegal
poizkus obravnave treh tem reformatorske teologije in prakse, ki so po
mojem središčnega in trajnega pomena za teološko zdravje krščanske
skupnosti. Poleg tega se bom dotaknil še treh tem, ki so bile manj očitno
plodne in ki so dejansko delno soodgovorne za sedanjo kulturno brez
upnost in zmedo. Moj previden zaključek bi bil, da se lahko teh zadnjih
treh tem lotimo le s teološko poglobljenim razumevanjem prvih treh;
le tako lahko spoznamo pozitivno specifično in kreativno vlogo za de-
diščino reformacije.
3. Pri očitno pozitivnih temah gre za naslednje:
Prvič: reformacija je uveljavila absolutno razlikovanje med člo-
veškim in božjim delovanjem, med delovanjem ustvarjenega in ne-
skončnega bitja. S stalnim poudarjanjem Božje suverenosti je usmerila
k spoznanju/resnici, da Božje in naše delovanje ne moreta drugo z dru-
gim niti tekmovati niti sodelovati, da Bog in njegovo delovanje ne mo-
reta biti niti v odnosih konkurence niti sodelovanja s človeškim. Dru-
gič: reformacija je utemeljila načelo, da Sveto pismo ni le vir pravega
nauka in orodje za njegovo ponazarjanje, temveč da je kritična instan-
ca v cerkvi; Sveto pismo se »vmešava«, »intervenira« v življenje cerkve in
ni nikdar le njeno sredstvo. Tretjič: reformacija je temeljito podvomila,
392
