Page 167 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 167
rowan williams
veško dostojanstvo (kljub pomembnim pojasnilom reformatorjev v tej
zvezi); govor o človekovi odgovornosti se dojema kot ogrožanje indivi-
dualne svobode. Reformatorska predstava o človeškem blagostanju/us-
pevanju vključuje poslušnost. Najgloblje svoboščine so povezane s pri
stankom na to, da se pustimo kritično izprašati s strani neke realnosti,
neke resnice, ki je nad našimi individualnimi načrti.
11. Moderna je v luči zgoraj povedanega sistematično napačno razu-
mevanje podobe reformacije. Kar smo označili kot dvorezno, ambiva-
lentno dediščino reformacije, so v osnovi sprevrnjena temeljna načela
reformacije 16 stoletja; te sprevrnitve ponovno uvedejo marsikaj, s či-
mer je reformacijsko gibanje hotelo pomesti. Določen model racional-
nosti je veljal kot najpomembnejši in normativen; v tem naj bi se kazalo
globoko zakoreninjeno nezaupanje do pretenzij vednosti, ki jih ni mo-
goče braniti z argumentacijo odraslega človeka. Misleci reformacije so
nasproti mistifikacijam in manipulacijam vztrajali pri tem, da se Bog
razodeva na način, ki je dostopen vsem. Če se uporabljajo simboli, slu-
žijo predvsem za ponazoritev stvari, ki bi jih sicer lahko jasneje predsta-
vili na drug način (čeprav morda manj nazorno). Kljub domišljeni
Luthrovi teologiji o dialektiki med skritim in razodetim v Božjem de-
lovanju je protestantsko mišljenje čedalje bolj težilo k prepričanju, da je
pravo vedenje stvar jasne besedne komunikacije. To je bilo težko uskla-
diti z razumevanjem »neubesedenega« spoznanja, kot ga poimenujejo
misleci novejšega datuma (na primer sposobnost spoznati nek obraz,
igrati instrument, jahati konja, predvideti vreme iz znamenj na nebu);
še posebej pa seveda s kodi v gestah, znakih in vizualnih podobah, ki
posredujejo nekaj, kar v jeziku ne more biti zadovoljivo ali učinkovito
kodirano. Besede naj bi zadoščale za vse; reformacija je zato – kot ugo-
tavlja Torrance – kot paradigmo spoznanja poudarila poslušanje in ne
gledanje.
12. Prišlo je do polariziranja različnih opisov človeškega spoznavan
ja. Ali nekaj vemo, ker v Pismu beremo/slišimo jasne izjave Božje res-
nice, ali pa iz narave in okolja preberemo vse, kar moramo vedeti, in
zavračamo pretenzije po vednosti vsemu, kar je v nasprotju z določeni-
mi procesi pridobivanja znanja. Tako smo zašli v nesmiselno in neum-
397
veško dostojanstvo (kljub pomembnim pojasnilom reformatorjev v tej
zvezi); govor o človekovi odgovornosti se dojema kot ogrožanje indivi-
dualne svobode. Reformatorska predstava o človeškem blagostanju/us-
pevanju vključuje poslušnost. Najgloblje svoboščine so povezane s pri
stankom na to, da se pustimo kritično izprašati s strani neke realnosti,
neke resnice, ki je nad našimi individualnimi načrti.
11. Moderna je v luči zgoraj povedanega sistematično napačno razu-
mevanje podobe reformacije. Kar smo označili kot dvorezno, ambiva-
lentno dediščino reformacije, so v osnovi sprevrnjena temeljna načela
reformacije 16 stoletja; te sprevrnitve ponovno uvedejo marsikaj, s či-
mer je reformacijsko gibanje hotelo pomesti. Določen model racional-
nosti je veljal kot najpomembnejši in normativen; v tem naj bi se kazalo
globoko zakoreninjeno nezaupanje do pretenzij vednosti, ki jih ni mo-
goče braniti z argumentacijo odraslega človeka. Misleci reformacije so
nasproti mistifikacijam in manipulacijam vztrajali pri tem, da se Bog
razodeva na način, ki je dostopen vsem. Če se uporabljajo simboli, slu-
žijo predvsem za ponazoritev stvari, ki bi jih sicer lahko jasneje predsta-
vili na drug način (čeprav morda manj nazorno). Kljub domišljeni
Luthrovi teologiji o dialektiki med skritim in razodetim v Božjem de-
lovanju je protestantsko mišljenje čedalje bolj težilo k prepričanju, da je
pravo vedenje stvar jasne besedne komunikacije. To je bilo težko uskla-
diti z razumevanjem »neubesedenega« spoznanja, kot ga poimenujejo
misleci novejšega datuma (na primer sposobnost spoznati nek obraz,
igrati instrument, jahati konja, predvideti vreme iz znamenj na nebu);
še posebej pa seveda s kodi v gestah, znakih in vizualnih podobah, ki
posredujejo nekaj, kar v jeziku ne more biti zadovoljivo ali učinkovito
kodirano. Besede naj bi zadoščale za vse; reformacija je zato – kot ugo-
tavlja Torrance – kot paradigmo spoznanja poudarila poslušanje in ne
gledanje.
12. Prišlo je do polariziranja različnih opisov človeškega spoznavan
ja. Ali nekaj vemo, ker v Pismu beremo/slišimo jasne izjave Božje res-
nice, ali pa iz narave in okolja preberemo vse, kar moramo vedeti, in
zavračamo pretenzije po vednosti vsemu, kar je v nasprotju z določeni-
mi procesi pridobivanja znanja. Tako smo zašli v nesmiselno in neum-
397
