Page 201 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 201
Ulrich H. J. Körtner
le v/po kerigmi, kot pravi Pavel. Kerigma je beseda vere, tudi tokrat v
dvojnem pomenu rodilnika: pričevanje vere v Jezusa Kristusa je hkrati
medij, ki vero prikliče. V oznanilu (ne poročilu!) vere, v katerem je Je-
zus spoznan kot Božji Mesija, prihaja do besede Bog sam. Bog je tisti, ki
s posredovanjem oznanila krščanske vere izzove vero. Tako se Bog za
človeka pojavi kot temelj vere in s tem vse resničnosti.
Potrebno pa je še natančneje pojasniti, da je »beseda vere« po eni
strani izpoved vere, po drugi strani pa provokacija vere. »Provokacija«
pomeni dobesedno »pri-klicanje«, iz-zivanje. Kolikor je beseda vere
način, v katerem nam postane dostopna Božja stvariteljska beseda,
»provokacija« ne pomeni le »izzivanje«, kot besedo običajno prevajamo,
ampak »priklicanje«. »Provokacije besede vere« pri tem ne gre razumeti
le v smislu »pozivanja/klicanja k veri«. Beseda vere »govori o veri tako,
da jo daje in ne le pospešuje ali zahteva« (Ebeling 1979, 251). Novoza-
vezna vera je torej »integrirajoči del dogodka, o katerem priča« (Tillich
1977, 128).
Če je način, v katerem nas Božja beseda sreča v človeških besedah,
prav in edino beseda vere, potem moramo vero samo interpretirati kot
način razumevanja (kot nas pouči Bultmann). Vero kot svojevrsten
način samorazumevanja pa je treba pojmovati »pasivistično«, v
smislu biti spoznan in razumljen od Boga. Na razodetje/spoznanje o
samem sebi je naravnano eshatološko upanje apostola Pavla (1 Kor
13,12): »Zdaj spoznavam deloma, potem pa bom spoznal, kako sem bil
spoznan«. Vera torej ni način aktivnega samodoločanja, ampak pasivna
določenost (Bultmann 1972, 36). Čeprav verujoči v svoji veri sam sebe
na novo razume oziroma verujoči jaz sam sebe utemeljuje v Bogu, je
vera vendarle nekaj, česar kljub vsej dejavnosti subjekta ni mogoče
razumeti kot njegovo lastno dejanje, ampak le kot dar. O človekovi
samoopredelitvi lahko z ozirom na vero vsekakor govorimo le v tem
smislu, da človek v veri prizna predhodno določenost po Bogu in ji
sledi.
Toda vera ne ostaja samozadostno pri sebi, temveč je spremljana z
ljubeznijo do Boga in sočloveka ter z upanjem. V janezovskih spisih
Nove zaveze je Božje bistvo opisano kot ljubezen in vera kot bivanje v
431
le v/po kerigmi, kot pravi Pavel. Kerigma je beseda vere, tudi tokrat v
dvojnem pomenu rodilnika: pričevanje vere v Jezusa Kristusa je hkrati
medij, ki vero prikliče. V oznanilu (ne poročilu!) vere, v katerem je Je-
zus spoznan kot Božji Mesija, prihaja do besede Bog sam. Bog je tisti, ki
s posredovanjem oznanila krščanske vere izzove vero. Tako se Bog za
človeka pojavi kot temelj vere in s tem vse resničnosti.
Potrebno pa je še natančneje pojasniti, da je »beseda vere« po eni
strani izpoved vere, po drugi strani pa provokacija vere. »Provokacija«
pomeni dobesedno »pri-klicanje«, iz-zivanje. Kolikor je beseda vere
način, v katerem nam postane dostopna Božja stvariteljska beseda,
»provokacija« ne pomeni le »izzivanje«, kot besedo običajno prevajamo,
ampak »priklicanje«. »Provokacije besede vere« pri tem ne gre razumeti
le v smislu »pozivanja/klicanja k veri«. Beseda vere »govori o veri tako,
da jo daje in ne le pospešuje ali zahteva« (Ebeling 1979, 251). Novoza-
vezna vera je torej »integrirajoči del dogodka, o katerem priča« (Tillich
1977, 128).
Če je način, v katerem nas Božja beseda sreča v človeških besedah,
prav in edino beseda vere, potem moramo vero samo interpretirati kot
način razumevanja (kot nas pouči Bultmann). Vero kot svojevrsten
način samorazumevanja pa je treba pojmovati »pasivistično«, v
smislu biti spoznan in razumljen od Boga. Na razodetje/spoznanje o
samem sebi je naravnano eshatološko upanje apostola Pavla (1 Kor
13,12): »Zdaj spoznavam deloma, potem pa bom spoznal, kako sem bil
spoznan«. Vera torej ni način aktivnega samodoločanja, ampak pasivna
določenost (Bultmann 1972, 36). Čeprav verujoči v svoji veri sam sebe
na novo razume oziroma verujoči jaz sam sebe utemeljuje v Bogu, je
vera vendarle nekaj, česar kljub vsej dejavnosti subjekta ni mogoče
razumeti kot njegovo lastno dejanje, ampak le kot dar. O človekovi
samoopredelitvi lahko z ozirom na vero vsekakor govorimo le v tem
smislu, da človek v veri prizna predhodno določenost po Bogu in ji
sledi.
Toda vera ne ostaja samozadostno pri sebi, temveč je spremljana z
ljubeznijo do Boga in sočloveka ter z upanjem. V janezovskih spisih
Nove zaveze je Božje bistvo opisano kot ljubezen in vera kot bivanje v
431
