Page 197 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 197
Ulrich H. J. Körtner
Biblija, Pismo, na katerega meri reformatorska sola scriptura, je se-
veda kanon s protikatoliško ostjo. Z vidika zgodovine kanona ga lah-
ko označimo kot hibrid. Reformatorji se v duhu humanistične parole
ad fontes [k virom] sklicujejo na domnevni pratekst Stare in Nove zave-
ze; v tem smislu dajejo prednost hebrejski Bibliji pred grško Septuagin-
to [grškim prevodom hebrejske Biblije], na kateri temelji Stara zaveza
latinske Vulgate. Poudarjajo danost, eksternost, nedotakljivost avtori-
tete Božje besede. V resnici niso uporabili nobenega že danega kano-
na, temveč so »ustvarili hibridni kanon, torej kanon, ki ga prej še niko-
li ni bilo in ki od takrat obstaja le v prevodih v ljudske jezike« (Loader
2008, 247).
Pismo, na katerega se sklicujejo reformatorske cerkve, strogo vzeto
ni izhodišče, ampak produkt reformacije: kanon s hebrejskim obsegom
in z grško strukturo, vendar vedno ponujen v tretjem jeziku – nem-
škem,8 angleškem ali v katerem od drugih živih jezikov. Podobno kot v
primeru Septuaginte ima tudi tu prevod status originala.
Opisano medsebojno razmerje med kanonom, prevodom in konfe-
sionalno identiteto je treba z evangeličanske strani vzeti resno, kot kri-
tično izpraševanje reformatorskega »načela Pisma«.9 Poleg tega, da hi-
bridni protestantski kanon obstaja samo v prevodih, obstaja množica
nemških, angleških in drugih prevodov, pri čemer je treba spet razliko-
vati med zasebnimi prevodi, izdajami za branje, znanstvenimi prevodi
ter prevodi s cerkvenim dovoljenjem za bogoslužno uporabo. Pred sa-
mim dejanjem branja se zgodi izbor prevoda, v katerem se Biblija želi
brati. V tem smislu velja, da v aktu recepcije ne nastaja na novo le smi-
sel posameznega teksta, ampak tudi Biblije kot makro teksta.
Ali je s tem dokončno konec reformatorskega »načela Pisma«,
katerega kriza je opazna vse od začetka historično kritične eksegeze
biblijskih besedil? (Körtner 2001, 302 ff; Lauster 2004). Ali je
dekonstrukcija dokončna (tako Avalos 2007, 37 ff) ? Ali pa je mogoča
recepcijsko-estetska rekonstrukcija, ki bi bila prepričljiva ne le literar-
8 Prvi prevod celotne Biblije v nemščino v reformacijskem času ni bil Luthrov prevod, ampak
Züriška Biblija (Froschnauer Bibel) iz leta 1531. Res pa je njen prevod Nove zaveze temeljil na
Luthrovem prevodu; celotna Luthrova Biblija je prvič izšla leta 1534 (Beutel 1998, 1500).
9 Sledeči odstavki so prevzeti iz Körtner 2012a, 194–98.
427
Biblija, Pismo, na katerega meri reformatorska sola scriptura, je se-
veda kanon s protikatoliško ostjo. Z vidika zgodovine kanona ga lah-
ko označimo kot hibrid. Reformatorji se v duhu humanistične parole
ad fontes [k virom] sklicujejo na domnevni pratekst Stare in Nove zave-
ze; v tem smislu dajejo prednost hebrejski Bibliji pred grško Septuagin-
to [grškim prevodom hebrejske Biblije], na kateri temelji Stara zaveza
latinske Vulgate. Poudarjajo danost, eksternost, nedotakljivost avtori-
tete Božje besede. V resnici niso uporabili nobenega že danega kano-
na, temveč so »ustvarili hibridni kanon, torej kanon, ki ga prej še niko-
li ni bilo in ki od takrat obstaja le v prevodih v ljudske jezike« (Loader
2008, 247).
Pismo, na katerega se sklicujejo reformatorske cerkve, strogo vzeto
ni izhodišče, ampak produkt reformacije: kanon s hebrejskim obsegom
in z grško strukturo, vendar vedno ponujen v tretjem jeziku – nem-
škem,8 angleškem ali v katerem od drugih živih jezikov. Podobno kot v
primeru Septuaginte ima tudi tu prevod status originala.
Opisano medsebojno razmerje med kanonom, prevodom in konfe-
sionalno identiteto je treba z evangeličanske strani vzeti resno, kot kri-
tično izpraševanje reformatorskega »načela Pisma«.9 Poleg tega, da hi-
bridni protestantski kanon obstaja samo v prevodih, obstaja množica
nemških, angleških in drugih prevodov, pri čemer je treba spet razliko-
vati med zasebnimi prevodi, izdajami za branje, znanstvenimi prevodi
ter prevodi s cerkvenim dovoljenjem za bogoslužno uporabo. Pred sa-
mim dejanjem branja se zgodi izbor prevoda, v katerem se Biblija želi
brati. V tem smislu velja, da v aktu recepcije ne nastaja na novo le smi-
sel posameznega teksta, ampak tudi Biblije kot makro teksta.
Ali je s tem dokončno konec reformatorskega »načela Pisma«,
katerega kriza je opazna vse od začetka historično kritične eksegeze
biblijskih besedil? (Körtner 2001, 302 ff; Lauster 2004). Ali je
dekonstrukcija dokončna (tako Avalos 2007, 37 ff) ? Ali pa je mogoča
recepcijsko-estetska rekonstrukcija, ki bi bila prepričljiva ne le literar-
8 Prvi prevod celotne Biblije v nemščino v reformacijskem času ni bil Luthrov prevod, ampak
Züriška Biblija (Froschnauer Bibel) iz leta 1531. Res pa je njen prevod Nove zaveze temeljil na
Luthrovem prevodu; celotna Luthrova Biblija je prvič izšla leta 1534 (Beutel 1998, 1500).
9 Sledeči odstavki so prevzeti iz Körtner 2012a, 194–98.
427
