Page 198 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 198
vpogled v evropske razprave ob 500-letnici
nozgodovinsko, ampak tudi teološko? Ali je mogoče na novo izobliko-
vati nauk o inspiraciji Svetega pisma v reformatorskem pojmovanju, ne
da bi podlegli staroprotestantski samoprevari?
Enotnosti Svetega pisma vsekakor ni mogoče opredeliti niti formal-
no v smislu kanonske zbirke besedil – vse do danes jih je več – niti z
uradnim cerkvenim dogmatiziranjem nekega njenega smisla. Enotnost
nastaja vedno znova z nadaljevanjem branja. Pri tem je treba razlikova-
ti med zunanjo in notranjo enotnostjo kanona.
Reformatorska tradicija zatrjuje, da kanon ni proizvod cerkve, da
cerkev ni subjekt oblikovanja kanona. Reformatorsko načelo sola scrip-
tura, po katerem je Pismo edini izvor vere in je treba zavrniti vsak
cerkveni privilegij pri njegovem razlaganju, je smiselno samo ob tej
premisi. Toda ali je ta trditev še plavzibilna za moderno zgodovinsko
zavest in historično-kritično raziskovanje?
Različne podobe judovske Biblije oziroma Stare zaveze kot tudi krš
čanske Biblije z njenim dvojnim kanonom lahko razumemo v smislu
modernega koncepta intertekstualnosti (Alkier in Hays 2010). Kot je
pojasnil Gerhard Ebeling, biblijski kanon (enako kot reformatorsko
načelo Pisma) »v bistvenem ni načelo omejevanja/opredeljevanja be-
sedila, ampak hermenevtično načelo« (Ebeling [1979] 1982, 34). Če
to misel vzamemo zares, izhaja iz nje »spoštovanje do medsebojnega
omejevanja in dopolnjevanja, ki jih prinašajo različne verzije tekstov
in njihove ureditve« (Loader 2008, 249), kar je pomembno za dialog
med krščanstvom in judovstvom pa tudi med različnimi cerkvami. Če
je vsak kanon razumljen kot delna realizacija ideje Svetega pisma, ki se
mora zato soočati z drugimi, prav tako legitimnimi uresničevanji, je
teološko legitimen tudi tak hibrid, kot je protestantski kanon.
Interpretacija Pisma ni le neizogibno pluralna, temveč nikdar tudi
ni brez predpostavk, saj je njeno mesto v cerkvi oziroma v posameznih
konfesijah kot »interpretacijskih skupnostih« (Fish 1980). V toliko je
postulat »cerkvene hermenevtike« prepričljiv; danes se o njem razprav
lja kot o »hermenevtiki doseganja soglasja« (Stuhlmacher 1979, 205 ff).
Soglasje pa je seveda lahko šele rezultat procesa razumevanja, ne pa
njegova premisa. Zato po evangeličanskem pojmovanju ne obstaja ozi-
428
nozgodovinsko, ampak tudi teološko? Ali je mogoče na novo izobliko-
vati nauk o inspiraciji Svetega pisma v reformatorskem pojmovanju, ne
da bi podlegli staroprotestantski samoprevari?
Enotnosti Svetega pisma vsekakor ni mogoče opredeliti niti formal-
no v smislu kanonske zbirke besedil – vse do danes jih je več – niti z
uradnim cerkvenim dogmatiziranjem nekega njenega smisla. Enotnost
nastaja vedno znova z nadaljevanjem branja. Pri tem je treba razlikova-
ti med zunanjo in notranjo enotnostjo kanona.
Reformatorska tradicija zatrjuje, da kanon ni proizvod cerkve, da
cerkev ni subjekt oblikovanja kanona. Reformatorsko načelo sola scrip-
tura, po katerem je Pismo edini izvor vere in je treba zavrniti vsak
cerkveni privilegij pri njegovem razlaganju, je smiselno samo ob tej
premisi. Toda ali je ta trditev še plavzibilna za moderno zgodovinsko
zavest in historično-kritično raziskovanje?
Različne podobe judovske Biblije oziroma Stare zaveze kot tudi krš
čanske Biblije z njenim dvojnim kanonom lahko razumemo v smislu
modernega koncepta intertekstualnosti (Alkier in Hays 2010). Kot je
pojasnil Gerhard Ebeling, biblijski kanon (enako kot reformatorsko
načelo Pisma) »v bistvenem ni načelo omejevanja/opredeljevanja be-
sedila, ampak hermenevtično načelo« (Ebeling [1979] 1982, 34). Če
to misel vzamemo zares, izhaja iz nje »spoštovanje do medsebojnega
omejevanja in dopolnjevanja, ki jih prinašajo različne verzije tekstov
in njihove ureditve« (Loader 2008, 249), kar je pomembno za dialog
med krščanstvom in judovstvom pa tudi med različnimi cerkvami. Če
je vsak kanon razumljen kot delna realizacija ideje Svetega pisma, ki se
mora zato soočati z drugimi, prav tako legitimnimi uresničevanji, je
teološko legitimen tudi tak hibrid, kot je protestantski kanon.
Interpretacija Pisma ni le neizogibno pluralna, temveč nikdar tudi
ni brez predpostavk, saj je njeno mesto v cerkvi oziroma v posameznih
konfesijah kot »interpretacijskih skupnostih« (Fish 1980). V toliko je
postulat »cerkvene hermenevtike« prepričljiv; danes se o njem razprav
lja kot o »hermenevtiki doseganja soglasja« (Stuhlmacher 1979, 205 ff).
Soglasje pa je seveda lahko šele rezultat procesa razumevanja, ne pa
njegova premisa. Zato po evangeličanskem pojmovanju ne obstaja ozi-
428
