Page 200 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 200
vpogled v evropske razprave ob 500-letnici
Za vero osvobojeni človek se lahko »Boga boji, ga ljubi in mu za
upa bolj kot vsem stvarem«, pravi Luther pri razlaganju prve zapovedi
v Malem katekizmu. Ob veri se pokaže tudi bistvo greha. Greh je v bist
vu nevera, to se pravi pomanjkanje strahu pred Bogom in ljubezni do
Boga, odsotnost zaupanja Bogu (Rim 14,23).
Vera pa ni niti človekovo delo ali zmožnost niti krepost v smislu fi-
lozofskega nauka o krepostih, temveč Božje delo in dar, pa čeprav je
res, da je človek kot subjekt udeležen v dejanju vere. Luther vero v Ma-
lem katekizmu opisuje v razlagi 3. člena apostolske veroizpovedi kot
delo Svetega duha: »Verujem, da v Jezusa Kristusa ne morem verovati
ali priti k njemu po lastnem razumu in moči, temveč da me je po evan-
geliju poklical Sveti duh, me razsvetlil s svojimi darovi, me posvetil in
ohranil v pravi veri« (BSLK 511, 46). Vero moramo torej prav tako kot
opravičenje pojmovati trinitarno: udejanjeno (v nas in za nas) po Oče-
tu, Sinu in Svetem duhu. Tako pravi tudi Heidelberški katekizem, naj-
pomembnejše veroizpovedno besedilo reformiranih cerkva, v odgovo-
ru na vprašanje (št. 21), kaj je prava vera: »Vera ni le neko spoznanje, po
katerem imamo za resnično vse, kar nam Bog s svojo besedo razodeva,
temveč je zaupanje v srcu, zaupanje, ki ga po evangeliju v meni zbuja
Sveti duh, da je Bog ne le drugim, ampak tudi meni podaril odpuščanje
grehov, večno pravičnost in blaženost, in to iz same milosti, samo zara-
di zasluge Jezusa Kristusa«.
Evangelij, o katerem govorita Luther in Heidelberški katekizem, je
– rečeno s Pavlom – »kerigma [oznanjevanje] Jezusa Kristusa« (Rim
16,25). Ta formula hkrati vključuje genitiv objekta in genitiv subjek-
ta. Pri kerigmi Jezusa Kristusa torej ne gre le za oznanjevanje, katerega
vsebina (objekt) je Jezus Kristus, temveč tudi za oznanjevanje, katerega
subjekt in avtor je Kristus. Prav zato po reformatorskem spoznanju be-
seda in vera spadata neposredno skupaj.
Kjer je oznanilo o Jezusu Kristusu sprejeto, deluje Kristus sam. Re-
čeno z Rudolfom Bultmannom, se je krščanstvo začelo s tem, da je
oznanjevalec postal oznanjenec. S tem, da je oznanjan, Kristus govo-
ri tudi v sedanjost.
V Novi zavezi je Jezus iz Nazareta označen kot Božja beseda. Seve-
da ni več navzoč neposredno, temveč le po krščanskem oznanjevanju,
430
Za vero osvobojeni človek se lahko »Boga boji, ga ljubi in mu za
upa bolj kot vsem stvarem«, pravi Luther pri razlaganju prve zapovedi
v Malem katekizmu. Ob veri se pokaže tudi bistvo greha. Greh je v bist
vu nevera, to se pravi pomanjkanje strahu pred Bogom in ljubezni do
Boga, odsotnost zaupanja Bogu (Rim 14,23).
Vera pa ni niti človekovo delo ali zmožnost niti krepost v smislu fi-
lozofskega nauka o krepostih, temveč Božje delo in dar, pa čeprav je
res, da je človek kot subjekt udeležen v dejanju vere. Luther vero v Ma-
lem katekizmu opisuje v razlagi 3. člena apostolske veroizpovedi kot
delo Svetega duha: »Verujem, da v Jezusa Kristusa ne morem verovati
ali priti k njemu po lastnem razumu in moči, temveč da me je po evan-
geliju poklical Sveti duh, me razsvetlil s svojimi darovi, me posvetil in
ohranil v pravi veri« (BSLK 511, 46). Vero moramo torej prav tako kot
opravičenje pojmovati trinitarno: udejanjeno (v nas in za nas) po Oče-
tu, Sinu in Svetem duhu. Tako pravi tudi Heidelberški katekizem, naj-
pomembnejše veroizpovedno besedilo reformiranih cerkva, v odgovo-
ru na vprašanje (št. 21), kaj je prava vera: »Vera ni le neko spoznanje, po
katerem imamo za resnično vse, kar nam Bog s svojo besedo razodeva,
temveč je zaupanje v srcu, zaupanje, ki ga po evangeliju v meni zbuja
Sveti duh, da je Bog ne le drugim, ampak tudi meni podaril odpuščanje
grehov, večno pravičnost in blaženost, in to iz same milosti, samo zara-
di zasluge Jezusa Kristusa«.
Evangelij, o katerem govorita Luther in Heidelberški katekizem, je
– rečeno s Pavlom – »kerigma [oznanjevanje] Jezusa Kristusa« (Rim
16,25). Ta formula hkrati vključuje genitiv objekta in genitiv subjek-
ta. Pri kerigmi Jezusa Kristusa torej ne gre le za oznanjevanje, katerega
vsebina (objekt) je Jezus Kristus, temveč tudi za oznanjevanje, katerega
subjekt in avtor je Kristus. Prav zato po reformatorskem spoznanju be-
seda in vera spadata neposredno skupaj.
Kjer je oznanilo o Jezusu Kristusu sprejeto, deluje Kristus sam. Re-
čeno z Rudolfom Bultmannom, se je krščanstvo začelo s tem, da je
oznanjevalec postal oznanjenec. S tem, da je oznanjan, Kristus govo-
ri tudi v sedanjost.
V Novi zavezi je Jezus iz Nazareta označen kot Božja beseda. Seve-
da ni več navzoč neposredno, temveč le po krščanskem oznanjevanju,
430
