Page 31 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 31
zdravko kobe
Ponižanje se vzpostavi na podlagi primerjave med vzvišenostjo mo-
ralnega zakona na eni strani in »čutno težnjo človekove narave« na
drugi – torej v situaciji, ki strukturno povsem ustreza položaju pietista,
v katerem se ob Božjemu nagovoru sproži spokorniški boj. Kant pri tem
uporabi izraz Demütigung, ki dobesedno pomeni upad poguma, izgu-
bo samozaupanja, in s tem prav tako označuje stanje zdvomljenja nad
seboj, ki je značilno za pietista v pričakovanju prerojenja. Nasploh celo-
ten prizor tako po vsebini kakor po besednjaku deluje, kot da bi bil vzet
iz pietističnih priročnikov. Kant npr. navaja, da praktični um »povsem
potolče prevzetnost« (Kant 1974, 7:193 [1993, 73]), podobno kot pri pie
tistih govori o »skrušenosti in zagrenjenosti srca« (Kant 1974, 11:323
[2006, 182]); da so »vsi razlogi za ponašanje s seboj, ki so neodvisni od
ujemanja z nravnim zakonom, nični in brez podlage«, podobno kot se
zagrenjeni pietist v svoji pokori, ki meji na obup, zaveda, da je sam brez
vsake vrednosti.24
Temu stanju občutka popolne zavrženosti nato pri pietistih sledi
preobrat, obup se sprevrže v čvrsto odločitev, da bo človek odslej vztra-
jal v dobrem. Kot smo videli, je Kant glede poteka tega preobrata izpel
jal apriorni razloček med dvema sektama, ki se a posteriori imenujeta
Spener-Franckejev in moravski pietizem. Pri prvem se odločitev dovrši
šele s posegom Božje milosti, medtem kot pri drugem zadošča že na-
ravna moč uma:
Um človeku z moralnim zakonom nastavi zrcalo, v katerem uzre svojo
zavrženost, in tako izkoristi moralno zasnovo za dobro, da ga pripravi do
24 Morda pa niti ni treba iti k pietistom in bi zadoščala že primerjava z Luthrom. V pridigi O svo-
bodi človeka kristjana namreč Luther opisuje podobno situacijo, ki je toliko zanimivejša, ker
ponižanje tu izhaja iz sicer Božjega, a vendar zakona samega; prim. npr. Luther 2002, 72: »Za-
povedi nas uče in nam predpisujejo marsikatero dobro delo, a s tem se ni zgodilo še nič. Na-
potujejo pač, pomagajo pa ne, uče, kaj naj storiš, ne dajejo pa za to nobene moči. Zato so do-
ločene le za to, da bi človek v njih videl svojo nesposobnost za dobro in se naučil zdvomiti nad
samim seboj. […] Če se je tedaj človek iz zapovedi naučil svoje nesposobnosti in začutil, da
ga zdaj postaja strah, kako bo zadostil zapovedi […], je prav ponižan [gedemütigt] in v svojih
očeh postal nič.« – Pripomniti je treba, da je pri raziskovanju morebitnih vplivov na Kanta iz-
jemno težko razlikovati, kaj izhaja iz splošno protestantskega in kaj iz specifično pietističnega
miselnega okvira. To vprašanje smo zato morali pustiti ob strani.
261
Ponižanje se vzpostavi na podlagi primerjave med vzvišenostjo mo-
ralnega zakona na eni strani in »čutno težnjo človekove narave« na
drugi – torej v situaciji, ki strukturno povsem ustreza položaju pietista,
v katerem se ob Božjemu nagovoru sproži spokorniški boj. Kant pri tem
uporabi izraz Demütigung, ki dobesedno pomeni upad poguma, izgu-
bo samozaupanja, in s tem prav tako označuje stanje zdvomljenja nad
seboj, ki je značilno za pietista v pričakovanju prerojenja. Nasploh celo-
ten prizor tako po vsebini kakor po besednjaku deluje, kot da bi bil vzet
iz pietističnih priročnikov. Kant npr. navaja, da praktični um »povsem
potolče prevzetnost« (Kant 1974, 7:193 [1993, 73]), podobno kot pri pie
tistih govori o »skrušenosti in zagrenjenosti srca« (Kant 1974, 11:323
[2006, 182]); da so »vsi razlogi za ponašanje s seboj, ki so neodvisni od
ujemanja z nravnim zakonom, nični in brez podlage«, podobno kot se
zagrenjeni pietist v svoji pokori, ki meji na obup, zaveda, da je sam brez
vsake vrednosti.24
Temu stanju občutka popolne zavrženosti nato pri pietistih sledi
preobrat, obup se sprevrže v čvrsto odločitev, da bo človek odslej vztra-
jal v dobrem. Kot smo videli, je Kant glede poteka tega preobrata izpel
jal apriorni razloček med dvema sektama, ki se a posteriori imenujeta
Spener-Franckejev in moravski pietizem. Pri prvem se odločitev dovrši
šele s posegom Božje milosti, medtem kot pri drugem zadošča že na-
ravna moč uma:
Um človeku z moralnim zakonom nastavi zrcalo, v katerem uzre svojo
zavrženost, in tako izkoristi moralno zasnovo za dobro, da ga pripravi do
24 Morda pa niti ni treba iti k pietistom in bi zadoščala že primerjava z Luthrom. V pridigi O svo-
bodi človeka kristjana namreč Luther opisuje podobno situacijo, ki je toliko zanimivejša, ker
ponižanje tu izhaja iz sicer Božjega, a vendar zakona samega; prim. npr. Luther 2002, 72: »Za-
povedi nas uče in nam predpisujejo marsikatero dobro delo, a s tem se ni zgodilo še nič. Na-
potujejo pač, pomagajo pa ne, uče, kaj naj storiš, ne dajejo pa za to nobene moči. Zato so do-
ločene le za to, da bi človek v njih videl svojo nesposobnost za dobro in se naučil zdvomiti nad
samim seboj. […] Če se je tedaj človek iz zapovedi naučil svoje nesposobnosti in začutil, da
ga zdaj postaja strah, kako bo zadostil zapovedi […], je prav ponižan [gedemütigt] in v svojih
očeh postal nič.« – Pripomniti je treba, da je pri raziskovanju morebitnih vplivov na Kanta iz-
jemno težko razlikovati, kaj izhaja iz splošno protestantskega in kaj iz specifično pietističnega
miselnega okvira. To vprašanje smo zato morali pustiti ob strani.
261
