Page 30 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 30
razprave, študije
79]) Ker ponižanje zmanjša jakost že danih čutnih nagnjenj, ki jih mora
moralno občutje premagati, da bi moglo proizvesti ustrezno dejanje, je
to mogoče obravnavati tudi kot okrepitev moralnega občutja. V tem
smislu je bolečina ponižanja neposredno ekvivalentna pozitivnemu
občutju.
Tako vsaj Kant. Vendar ni težko videti, da je ta v osnovi hidravličen
argument neuspešen, saj je po svoji zgradbi kvantitativen in ne kvalita-
tiven. Pojasni nam, kako se poveča stopnja nečesa že pred tem obstoje-
čega, ne more pa razložiti, kako nastane nekaj, česar pred tem ni bilo.
Povedano drugače, če bi predpostavili, da je človek po naravi obdar-
jen z nekim nagnjenjem k dobremu, potem bi s tem argumentom lah-
ko razložili, kako se jakost tega gonila poveča, morda vse do stopnje, da
pretehta nad vsemi patološkimi nagnjenji. Nikakor pa ni mogoče na ta
način utemeljiti, da se v človeku, ki po predpostavki neodvisno od uma
ravno še nima in ne more imeti nagnjenja k dobremu, izvorno vzposta-
vi nekaj takega, kot je moralno občutje. In vendar je cilj Kantovega iz-
vajanja natanko v tem. Ta argument je torej očitno neveljaven.23
Kaj je Kanta privedlo do tega, da je vendarle posegel po njem, osta-
ja uganka. Poudariti pa je treba, da celotna izpeljava moralnega občutja
v obeh korakih kaže nenavadno tesno sorodnost s pietističnim pojmo-
vanjem ponovnega rojstva, za katerega je prav tako značilno zapored-
je začetnega obupa, zdvomljenja nad seboj, ki se nato sprevrže v svoje
nasprotje. Poglejmo si še enkrat Kantov opis geneze moralnega občutja.
Moralni zakon torej neizogibno ponižuje vsakega človeka, kadar le-
-ta primerja z njim čutno težnjo svoje narave. To, česar predstava nas kot
določitveni razlog naše volje ponižuje v našem samozavedanju, zbuja, ko-
likor je pozitivno in določitveni razlog, samo za sebe spoštovanje. Torej je
moralni zakon tudi subjektivno razlog za spoštovanje. (Kant 1974, 7:194–
95 [1993, 74])
23 Dodajmo, da je Kant to pravzaprav vedel. V predkritičnem spisu o uvedbi negativnih velikosti
v filozofijo je navedel natančne pogoje, pod katerimi je mogoče uporabiti ta argument; in ti tu
niso bili izpolnjeni. Prim. Kant 1974, 2:788 [2010, 235].
260
79]) Ker ponižanje zmanjša jakost že danih čutnih nagnjenj, ki jih mora
moralno občutje premagati, da bi moglo proizvesti ustrezno dejanje, je
to mogoče obravnavati tudi kot okrepitev moralnega občutja. V tem
smislu je bolečina ponižanja neposredno ekvivalentna pozitivnemu
občutju.
Tako vsaj Kant. Vendar ni težko videti, da je ta v osnovi hidravličen
argument neuspešen, saj je po svoji zgradbi kvantitativen in ne kvalita-
tiven. Pojasni nam, kako se poveča stopnja nečesa že pred tem obstoje-
čega, ne more pa razložiti, kako nastane nekaj, česar pred tem ni bilo.
Povedano drugače, če bi predpostavili, da je človek po naravi obdar-
jen z nekim nagnjenjem k dobremu, potem bi s tem argumentom lah-
ko razložili, kako se jakost tega gonila poveča, morda vse do stopnje, da
pretehta nad vsemi patološkimi nagnjenji. Nikakor pa ni mogoče na ta
način utemeljiti, da se v človeku, ki po predpostavki neodvisno od uma
ravno še nima in ne more imeti nagnjenja k dobremu, izvorno vzposta-
vi nekaj takega, kot je moralno občutje. In vendar je cilj Kantovega iz-
vajanja natanko v tem. Ta argument je torej očitno neveljaven.23
Kaj je Kanta privedlo do tega, da je vendarle posegel po njem, osta-
ja uganka. Poudariti pa je treba, da celotna izpeljava moralnega občutja
v obeh korakih kaže nenavadno tesno sorodnost s pietističnim pojmo-
vanjem ponovnega rojstva, za katerega je prav tako značilno zapored-
je začetnega obupa, zdvomljenja nad seboj, ki se nato sprevrže v svoje
nasprotje. Poglejmo si še enkrat Kantov opis geneze moralnega občutja.
Moralni zakon torej neizogibno ponižuje vsakega človeka, kadar le-
-ta primerja z njim čutno težnjo svoje narave. To, česar predstava nas kot
določitveni razlog naše volje ponižuje v našem samozavedanju, zbuja, ko-
likor je pozitivno in določitveni razlog, samo za sebe spoštovanje. Torej je
moralni zakon tudi subjektivno razlog za spoštovanje. (Kant 1974, 7:194–
95 [1993, 74])
23 Dodajmo, da je Kant to pravzaprav vedel. V predkritičnem spisu o uvedbi negativnih velikosti
v filozofijo je navedel natančne pogoje, pod katerimi je mogoče uporabiti ta argument; in ti tu
niso bili izpolnjeni. Prim. Kant 1974, 2:788 [2010, 235].
260
