Page 71 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 71
Cvetka Hedžet Tóth
PAUL TILLICH – SODOBNI PROTESTANTIZEM
Malokatere Tillichove poteze bi lahko tako zelo vodile v središče tega res-
nično zelo nenavadnega človeka, kakor njegova skoraj brezmejna impresiv-
na sposobnost, njegova kontemplativna zmožnost, da tudi drugi ljudje lah-
ko dopustijo, da se nanje vpliva. Bil je kakor utelešen sistem anten. Kar pa je
zdaj pri tem nenavadnega, je – to moramo dodati, če ne želimo biti povsem
napačno razumljeni –, da v prej omenjeni vedenjski obliki ni bilo čisto nič
moluskoidnega, temveč mnogo bolj ustreza Heglovemu pojmu povnanjenja
ali teološkemu idealu samozavračanja »vrzi stran, da pridobiš«, kar pač po-
meni Paulus. Ime »Paulus« mi ni prišlo na misel kar tako, brez razloga. Kaj-
ti tako smo vendarle klicali Tillicha. Mnogo bolj je postal on sam skozi po
vnanjanje, s samozavračanjem. Lahko bi rekli – upam, da se to ne bo dojelo
s kritičnim podtonom –, da je imel neko ponižnost, brez najmanjšega pri
okusa licemerstva ali svetohlinstva. Brez izjeme je dobesedno vsakega člove-
ka, s katerim je prišel v stik, jemal absolutno resno, kakor je potem pozneje
pojem tistega, kar se nekoga absolutno tiče, odigral odločilno vlogo v njego-
vi teologiji. Pri njem si imel občutek, da se ga absolutno tiče dejansko vsak
človek, ki mu je prišel naproti. V takem vedênju, ki ni reflektirano, temveč
je bilo povsem spontano – tak je pač »Paulus« bil –, je nekaj takega kot ključ
k njegovemu mišljenju.
Theodor W. Adorno, 1967
Mišljenje na meji
Paul Tillich (1886–1965), protestantski teolog in filozof, je ime, na
katero postanemo še posebej pozorni v kontekstu frankfurtske šole.
301
PAUL TILLICH – SODOBNI PROTESTANTIZEM
Malokatere Tillichove poteze bi lahko tako zelo vodile v središče tega res-
nično zelo nenavadnega človeka, kakor njegova skoraj brezmejna impresiv-
na sposobnost, njegova kontemplativna zmožnost, da tudi drugi ljudje lah-
ko dopustijo, da se nanje vpliva. Bil je kakor utelešen sistem anten. Kar pa je
zdaj pri tem nenavadnega, je – to moramo dodati, če ne želimo biti povsem
napačno razumljeni –, da v prej omenjeni vedenjski obliki ni bilo čisto nič
moluskoidnega, temveč mnogo bolj ustreza Heglovemu pojmu povnanjenja
ali teološkemu idealu samozavračanja »vrzi stran, da pridobiš«, kar pač po-
meni Paulus. Ime »Paulus« mi ni prišlo na misel kar tako, brez razloga. Kaj-
ti tako smo vendarle klicali Tillicha. Mnogo bolj je postal on sam skozi po
vnanjanje, s samozavračanjem. Lahko bi rekli – upam, da se to ne bo dojelo
s kritičnim podtonom –, da je imel neko ponižnost, brez najmanjšega pri
okusa licemerstva ali svetohlinstva. Brez izjeme je dobesedno vsakega člove-
ka, s katerim je prišel v stik, jemal absolutno resno, kakor je potem pozneje
pojem tistega, kar se nekoga absolutno tiče, odigral odločilno vlogo v njego-
vi teologiji. Pri njem si imel občutek, da se ga absolutno tiče dejansko vsak
človek, ki mu je prišel naproti. V takem vedênju, ki ni reflektirano, temveč
je bilo povsem spontano – tak je pač »Paulus« bil –, je nekaj takega kot ključ
k njegovemu mišljenju.
Theodor W. Adorno, 1967
Mišljenje na meji
Paul Tillich (1886–1965), protestantski teolog in filozof, je ime, na
katero postanemo še posebej pozorni v kontekstu frankfurtske šole.
301
