Page 75 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 75
cvetka hedžet tÓth
da človekovo bivanje ne poteka najprej v soglasju s kakim idealnim
bistvom, ampak celo v nasprotju z njim.
Ravno Marx je pripeljal Tillicha do uvida, da so nasprotja in pro-
tislovja, v katerih človek živi, povsem zemeljske, konkretne in ne nad-
zemeljske, onstranske narave; vsebina človekovega eksistencialnega
strahu, groze, obupa to povsem potrjuje. S takim razumevanjem se zdaj
Tillich znajde še v bližini marksizma in socializma; to soočenje je vpli-
valo na sooblikovanje njegovih znanih nazorov o utopiji. Tu je izposta-
vil predvsem antropološko plat utopije, ki jo je povezoval z osrednjim
problemom religiozno pojmovanega socializma.
Duh utopije (izraz Ernsta Blocha) je moč, ki spreminja stvarnost. Je
gibalo vseh velikih zgodovinskih gibanj; je napetost, ki ljudi požene čez
vsakršno pomirjenost in varnost v novo negotovost in nemir. Utopija je
moč novega.
V tem vidi Tillich izhodišče za presojo utopičnih gibanj v zgodo-
vini, kajti utopija pomeni preseganje vsega danega, prostorsko-časov-
ne stvarnosti, »pričakovanje kraljestva, ki bo drugačno, pa četudi ne v
smislu religioznega pričakovanja, povsem drugačno bo«.
Toda oba elementa sodita skupaj in ni ju mogoče iztrgati enega iz dru-
gega. Utopije ne moremo prenesti kar v onstranstvo, ne da se je kar obliko-
vati v nekaj čudovitega in odtrgati od svetne oblike. (Tillich [1972] 1959–
75, 13:173)
Ko je med prvo svetovno vojno (1914–1918) kot vojaški duhovnik
prostovoljno odšel na zahodno fronto, je po vihri, ki jo je doživel pri
Verdunu, prišel do spoznanja, da je bil to konec in zlom idealizma,
predvsem njegove zagledanosti v nekakšno zunajsvetno in nadčasov-
no bistvo. Na njegovo mesto stopajo v tem stoletju predvsem in najprej
vprašanje obstoja ter z njim povezani problemi strahu in obupa, na-
mesto zavesti in prepričanja v nenehni napredek pa občutek stalne kri-
ze. In kot ponovno poudarja v svojem predavanju iz leta 1954 ob 100.
305
da človekovo bivanje ne poteka najprej v soglasju s kakim idealnim
bistvom, ampak celo v nasprotju z njim.
Ravno Marx je pripeljal Tillicha do uvida, da so nasprotja in pro-
tislovja, v katerih človek živi, povsem zemeljske, konkretne in ne nad-
zemeljske, onstranske narave; vsebina človekovega eksistencialnega
strahu, groze, obupa to povsem potrjuje. S takim razumevanjem se zdaj
Tillich znajde še v bližini marksizma in socializma; to soočenje je vpli-
valo na sooblikovanje njegovih znanih nazorov o utopiji. Tu je izposta-
vil predvsem antropološko plat utopije, ki jo je povezoval z osrednjim
problemom religiozno pojmovanega socializma.
Duh utopije (izraz Ernsta Blocha) je moč, ki spreminja stvarnost. Je
gibalo vseh velikih zgodovinskih gibanj; je napetost, ki ljudi požene čez
vsakršno pomirjenost in varnost v novo negotovost in nemir. Utopija je
moč novega.
V tem vidi Tillich izhodišče za presojo utopičnih gibanj v zgodo-
vini, kajti utopija pomeni preseganje vsega danega, prostorsko-časov-
ne stvarnosti, »pričakovanje kraljestva, ki bo drugačno, pa četudi ne v
smislu religioznega pričakovanja, povsem drugačno bo«.
Toda oba elementa sodita skupaj in ni ju mogoče iztrgati enega iz dru-
gega. Utopije ne moremo prenesti kar v onstranstvo, ne da se je kar obliko-
vati v nekaj čudovitega in odtrgati od svetne oblike. (Tillich [1972] 1959–
75, 13:173)
Ko je med prvo svetovno vojno (1914–1918) kot vojaški duhovnik
prostovoljno odšel na zahodno fronto, je po vihri, ki jo je doživel pri
Verdunu, prišel do spoznanja, da je bil to konec in zlom idealizma,
predvsem njegove zagledanosti v nekakšno zunajsvetno in nadčasov-
no bistvo. Na njegovo mesto stopajo v tem stoletju predvsem in najprej
vprašanje obstoja ter z njim povezani problemi strahu in obupa, na-
mesto zavesti in prepričanja v nenehni napredek pa občutek stalne kri-
ze. In kot ponovno poudarja v svojem predavanju iz leta 1954 ob 100.
305
