Page 76 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 76
razprave, študije
obletnici Schellingove smrti z naslovom Schelling in začetki eksistenci-
alističnega protesta, je že Schelling proti koncu svojega življenja predvi-
del problem našega časa, namreč »problem človeške eksistence v svetu,
v katerem je človeška eksistenca skrajno ogrožena«. Toda iz Schellin-
gove pesimistične ugotovitve skuša Tillich posredovati kaj optimistič-
nega, presežnostnega, saj iz te ozaveščene ogroženosti izhaja tudi »po-
gum, ki pravi biti, ja« (Tillich [1961] 1959–75, 4:144).
Domala na prav vsakem področju mu je usoda namenila, da je stal
med dvema bivanjskima možnostma, ne da bi kadar koli povsem spre-
jel samo eno ali drugo in tudi ne da bi se odločil dokončno samo za eno.
Kakor je bilo to dobro za mišljenje, pa nikakor ni pomenilo lahkotnega
in ugodnega življenja. Živeti in biti na meji je zanj pomenilo določen iz-
ziv, s katerim se je soočal z ogromno mero odgovornosti, ki se je kaza-
la tudi v tem, da je razvil nekakšno samosvojo paradigmo posredovan
ja med sicer navidezno povsem izključujočimi se stališči, še posebej, ko
je šlo za tradicionalno nasprotje in celo znano medsebojno izključevan
je religije ter filozofije.
Kljub temu je njegova odločitev povsem konkretna in docela načel-
ne narave takrat, ko gre za najneposrednejša soočenja z zgodovinsko
realnostjo. Tillich, poznan tudi kot luteran na meji, ni delal kompromi-
sov; njegova biografija to z vsem potrjuje.
Njegovo načelno naravnanost v marsičem pomeni zavestna odloči-
tev za resnico in človeka. Kakor ga po eni strani usmerja eros, ljubezen
do resnice, ga po drugi še agape, ljubezen do človeka, v mnogo širšem
pomenu kot samo v krščanskem. Že od vsega začetka ni bilo niti malo
dvoma, da je njegova dejavnost namenjena teoriji in to tako na filozof-
skem kot na religioznem področju. Kljub temu je zelo zgodaj uvidel, da
resnica na religioznem področju pomeni nekaj drugega kot na filozof-
skem. Kajti v »religiozni resnici gre neposredno za lastno bit in nebit«.
»Religiozna resnica je eksistencialna resnica, in kolikor je to, ne more
biti ločena od prakse. Religiozno resnico se dela – kakor Janezov evan-
gelij.« (Tillich [1962a] 1959–75, 12:23)
Dogodki, povezani z dogajanjem prve svetovne vojne in po njej na-
stale revolucije, pa so izzvali težek konflikt med teorijo in prakso, pred-
306
obletnici Schellingove smrti z naslovom Schelling in začetki eksistenci-
alističnega protesta, je že Schelling proti koncu svojega življenja predvi-
del problem našega časa, namreč »problem človeške eksistence v svetu,
v katerem je človeška eksistenca skrajno ogrožena«. Toda iz Schellin-
gove pesimistične ugotovitve skuša Tillich posredovati kaj optimistič-
nega, presežnostnega, saj iz te ozaveščene ogroženosti izhaja tudi »po-
gum, ki pravi biti, ja« (Tillich [1961] 1959–75, 4:144).
Domala na prav vsakem področju mu je usoda namenila, da je stal
med dvema bivanjskima možnostma, ne da bi kadar koli povsem spre-
jel samo eno ali drugo in tudi ne da bi se odločil dokončno samo za eno.
Kakor je bilo to dobro za mišljenje, pa nikakor ni pomenilo lahkotnega
in ugodnega življenja. Živeti in biti na meji je zanj pomenilo določen iz-
ziv, s katerim se je soočal z ogromno mero odgovornosti, ki se je kaza-
la tudi v tem, da je razvil nekakšno samosvojo paradigmo posredovan
ja med sicer navidezno povsem izključujočimi se stališči, še posebej, ko
je šlo za tradicionalno nasprotje in celo znano medsebojno izključevan
je religije ter filozofije.
Kljub temu je njegova odločitev povsem konkretna in docela načel-
ne narave takrat, ko gre za najneposrednejša soočenja z zgodovinsko
realnostjo. Tillich, poznan tudi kot luteran na meji, ni delal kompromi-
sov; njegova biografija to z vsem potrjuje.
Njegovo načelno naravnanost v marsičem pomeni zavestna odloči-
tev za resnico in človeka. Kakor ga po eni strani usmerja eros, ljubezen
do resnice, ga po drugi še agape, ljubezen do človeka, v mnogo širšem
pomenu kot samo v krščanskem. Že od vsega začetka ni bilo niti malo
dvoma, da je njegova dejavnost namenjena teoriji in to tako na filozof-
skem kot na religioznem področju. Kljub temu je zelo zgodaj uvidel, da
resnica na religioznem področju pomeni nekaj drugega kot na filozof-
skem. Kajti v »religiozni resnici gre neposredno za lastno bit in nebit«.
»Religiozna resnica je eksistencialna resnica, in kolikor je to, ne more
biti ločena od prakse. Religiozno resnico se dela – kakor Janezov evan-
gelij.« (Tillich [1962a] 1959–75, 12:23)
Dogodki, povezani z dogajanjem prve svetovne vojne in po njej na-
stale revolucije, pa so izzvali težek konflikt med teorijo in prakso, pred-
306
