Page 74 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 74
razprave, študije
benozgodovinskimi problemi. Razviti je bilo treba novo, konkretno go-
vorico, ki kot sinteza filozofske in teološke refleksije povzema trpljenje
zemlje, njen obup, strah, grozo, toda tudi upanje kot nekaj povsem člo-
veškega, glede na celotno stvarnost in danost presežnega. Vendar pre-
sežnega v pomenu, ko to stvarnosti človeku ne odtujuje, nasprotno: gre
za takšno pojmovanje presežnega, ki pomeni prisvajanje stvarnosti v
pristnem in neodtujenem smislu.
Hkrati s tem se Tillich sprašuje, kakšno mesto ima pojem svetega
v povsem profanih razmerah, in opozarja, da je problematiko svetega
treba ponovno tematizirati, tudi kot osrednjo kategorijo filozofije kul-
ture. Iz njegovih obširnih razglabljanj izhaja, da je sveto temelj za reli-
gijo, vendar se glasno sprašuje, kje v tem svetu je sploh mesto za sveto
in božje in od kod naj človek jemlje pogum za bivanje v soočenju s stra-
hom in grozo, ki ga vsepovsod obkrožata. V svojih razmišljanjih o ab-
solutnem malo pred smrtjo leta 1965 je izrazil:
V svojem srečanju s stvarnostjo se človek srečuje tudi s svetim. Toda po
svojem bistvu to ni neko srečanje, ki bi bilo poleg drugih, temveč srečan
je v drugih. Je izkušnja absolutnega-samega. Šele ko nam ta točka postane
jasna, lahko govorimo o posebnem srečanju s svetim, namreč z religijo v
tradicionalnem smislu besede. (Tillich 1969, 113)
Po njegovem je sodoben človek izgubil odgovor na vprašanje, od
kod prihaja, kam gre, kaj počne in kaj naj naredi sam seboj v svojem
življenju. Obuditi je treba globino vseh teh vprašanj in glede sredstev
skuša Tillich posredovati svoje samostojne odgovore. Tu mu je razen
Schellinga v znatno teoretsko oporo še Kierkegaard, ki je Schellingove
nastavke eksistencialistično zastavljenega mišljenja poglobil in radika-
liziral s svojim pojmovanjem strahu ter obupa. Šele zdaj je po Tillicho-
vi presoji razbit zaprt sistem idealistične filozofije bistva in utemeljeno
stvarno eksistencialno razmišljanje. Eksistencialno srečanje s stvarno-
stjo pomeni predvsem to, da človek najprej biva v povsem dejanskih
razmerah, tukaj na zemlji, ne na nebu, v pogojih, ki so vedno posre-
dovani tako socialno kot zgodovinsko. Schelling je zelo dobro uvidel,
304
benozgodovinskimi problemi. Razviti je bilo treba novo, konkretno go-
vorico, ki kot sinteza filozofske in teološke refleksije povzema trpljenje
zemlje, njen obup, strah, grozo, toda tudi upanje kot nekaj povsem člo-
veškega, glede na celotno stvarnost in danost presežnega. Vendar pre-
sežnega v pomenu, ko to stvarnosti človeku ne odtujuje, nasprotno: gre
za takšno pojmovanje presežnega, ki pomeni prisvajanje stvarnosti v
pristnem in neodtujenem smislu.
Hkrati s tem se Tillich sprašuje, kakšno mesto ima pojem svetega
v povsem profanih razmerah, in opozarja, da je problematiko svetega
treba ponovno tematizirati, tudi kot osrednjo kategorijo filozofije kul-
ture. Iz njegovih obširnih razglabljanj izhaja, da je sveto temelj za reli-
gijo, vendar se glasno sprašuje, kje v tem svetu je sploh mesto za sveto
in božje in od kod naj človek jemlje pogum za bivanje v soočenju s stra-
hom in grozo, ki ga vsepovsod obkrožata. V svojih razmišljanjih o ab-
solutnem malo pred smrtjo leta 1965 je izrazil:
V svojem srečanju s stvarnostjo se človek srečuje tudi s svetim. Toda po
svojem bistvu to ni neko srečanje, ki bi bilo poleg drugih, temveč srečan
je v drugih. Je izkušnja absolutnega-samega. Šele ko nam ta točka postane
jasna, lahko govorimo o posebnem srečanju s svetim, namreč z religijo v
tradicionalnem smislu besede. (Tillich 1969, 113)
Po njegovem je sodoben človek izgubil odgovor na vprašanje, od
kod prihaja, kam gre, kaj počne in kaj naj naredi sam seboj v svojem
življenju. Obuditi je treba globino vseh teh vprašanj in glede sredstev
skuša Tillich posredovati svoje samostojne odgovore. Tu mu je razen
Schellinga v znatno teoretsko oporo še Kierkegaard, ki je Schellingove
nastavke eksistencialistično zastavljenega mišljenja poglobil in radika-
liziral s svojim pojmovanjem strahu ter obupa. Šele zdaj je po Tillicho-
vi presoji razbit zaprt sistem idealistične filozofije bistva in utemeljeno
stvarno eksistencialno razmišljanje. Eksistencialno srečanje s stvarno-
stjo pomeni predvsem to, da človek najprej biva v povsem dejanskih
razmerah, tukaj na zemlji, ne na nebu, v pogojih, ki so vedno posre-
dovani tako socialno kot zgodovinsko. Schelling je zelo dobro uvidel,
304
