Page 73 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 73
cvetka hedžet tÓth
Iz filozofije in teologije se je tudi habilitiral, najprej iz teologije (1916)
na univerzi Halleju, in bil med drugim privatni docent (1919–1924) za
teologijo na univerzi v Berlinu, izredni profesor (1924–1925) za siste-
matsko teologijo na univerzi v Marburgu, redni profesor za znanost re-
ligije (1925–1929) na višji tehniški šoli v Dresdnu in hkrati redni hono-
rarni profesor (1927–1929) za filozofijo religije ter filozofijo kulture na
teološki fakulteti v Dresdnu, po smrti Maxa Schelerja (1928) pa redni
profesor (1929–1933) za filozofijo in sociologijo na univerzi v Frank
furtu na Majni. Na tej univerzi sta njegova predavanja poslušala tudi
Theodor W. Adorno in Max Horkheimer, ki sta kot marksista, in sicer
svetovnonazorsko deklarirana ateista, pod Tillichovim očitnim vpli-
vom skušala ohranjati vsebino teološkega mišljenja celo do te mere, da
njuna misel v zelo mnogih vidikih danes velja za nekakšno negativno
teologijo.
Kot Tillich sam opozarja, je na njegovo pojmovanje odnosa med
teologijo in filozofijo zelo vplival najprej Schelling s svojimi poznimi
deli, z mistično-logičnim razumevanjem krščanstva. V tem smislu Til-
lich razume, da je Schelling podal krščansko eksistencialno filozofijo,
prav tako je glede odrešenjske interpretacije zgodovine pri njem vidna
povezava med teologijo in filozofijo. Noben drug idealist po Tillichu
ni tako zelo teonomen filozof kakor Schelling, čeprav tudi on ni pov-
sem dosegel enotnosti med teologijo in filozofijo. Ta enotnost pa je bila
Tillichov problem, ki ga je že zelo zgodaj začutil celo kot svojo življenj-
sko nalogo, ki da jo mora razrešiti, enotnost, ki je hkrati pomenila še
izgradn jo povsem svojega mesta v zgodovini novejše filozofije, ki skuša
na novo razumevati odnos med religijo in filozofijo religije.
Njegova filozofija religije je zato povsem na meji med teologijo in fi-
lozofijo, predvsem v smislu njune produktivne sinteze. V teoretsko opo-
ro mu ni samo idealizem, ampak mnogo trajnejši spomin na trpljenje
in strahote prve vojne ter njenega izkustva, brezna naše eksistence. V
soočenju s temi dejstvi mu ni zadoščala estetizacija sveta, kamor se je
zatekal precejšnji del filozofije življenja, ki je sicer nanj zelo vplivala.
Osebno je čutil, da se mora odzvati bistveno drugače kot njegovi kolegi,
ki so se izogibali neposrednemu soočenju s povsem konkretnimi druž-
303
Iz filozofije in teologije se je tudi habilitiral, najprej iz teologije (1916)
na univerzi Halleju, in bil med drugim privatni docent (1919–1924) za
teologijo na univerzi v Berlinu, izredni profesor (1924–1925) za siste-
matsko teologijo na univerzi v Marburgu, redni profesor za znanost re-
ligije (1925–1929) na višji tehniški šoli v Dresdnu in hkrati redni hono-
rarni profesor (1927–1929) za filozofijo religije ter filozofijo kulture na
teološki fakulteti v Dresdnu, po smrti Maxa Schelerja (1928) pa redni
profesor (1929–1933) za filozofijo in sociologijo na univerzi v Frank
furtu na Majni. Na tej univerzi sta njegova predavanja poslušala tudi
Theodor W. Adorno in Max Horkheimer, ki sta kot marksista, in sicer
svetovnonazorsko deklarirana ateista, pod Tillichovim očitnim vpli-
vom skušala ohranjati vsebino teološkega mišljenja celo do te mere, da
njuna misel v zelo mnogih vidikih danes velja za nekakšno negativno
teologijo.
Kot Tillich sam opozarja, je na njegovo pojmovanje odnosa med
teologijo in filozofijo zelo vplival najprej Schelling s svojimi poznimi
deli, z mistično-logičnim razumevanjem krščanstva. V tem smislu Til-
lich razume, da je Schelling podal krščansko eksistencialno filozofijo,
prav tako je glede odrešenjske interpretacije zgodovine pri njem vidna
povezava med teologijo in filozofijo. Noben drug idealist po Tillichu
ni tako zelo teonomen filozof kakor Schelling, čeprav tudi on ni pov-
sem dosegel enotnosti med teologijo in filozofijo. Ta enotnost pa je bila
Tillichov problem, ki ga je že zelo zgodaj začutil celo kot svojo življenj-
sko nalogo, ki da jo mora razrešiti, enotnost, ki je hkrati pomenila še
izgradn jo povsem svojega mesta v zgodovini novejše filozofije, ki skuša
na novo razumevati odnos med religijo in filozofijo religije.
Njegova filozofija religije je zato povsem na meji med teologijo in fi-
lozofijo, predvsem v smislu njune produktivne sinteze. V teoretsko opo-
ro mu ni samo idealizem, ampak mnogo trajnejši spomin na trpljenje
in strahote prve vojne ter njenega izkustva, brezna naše eksistence. V
soočenju s temi dejstvi mu ni zadoščala estetizacija sveta, kamor se je
zatekal precejšnji del filozofije življenja, ki je sicer nanj zelo vplivala.
Osebno je čutil, da se mora odzvati bistveno drugače kot njegovi kolegi,
ki so se izogibali neposrednemu soočenju s povsem konkretnimi druž-
303
