Page 72 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 72
razprave, študije
Tako Max Horkheimer (1895–1973) kot Theodor W. Adorno (1903–
1969) Tillichu dolgujeta marsikaj, kar pogosto priznavata tudi sama.
Kot sodelavci na univerzi v Frankfurtu v tridesetih letih 20. stoletja so
vsi trije doživljali apokaliptični vzpon politike, tako v podobi staliniz-
ma kot nacizma, in po letu 1933 vsi bili izpostavljeni pregonu. Izgubi
mesta na univerzi sledi obdobje emigracije v Ameriko, kamor se zate-
čejo, da sploh preživijo. Po vojni se Tillich ni vrnil v Nemčijo, predaval
je po različnih ameriških univerzah in oktobra 1966 v Chicagu umrl
zaradi srčne kapi. Vendar je do konca ostal predvsem nemški filozof in
teolog, ki je sčasoma prejel mednarodno odzivnost, ki učinkuje vse do
danes.
Tillich je o svoji življenjski poti, nagnjenjih in povsem konkretnih
izkušnjah rekel, da so vsa potekala na meji, zato je tudi poudarjal, da je
meja edino pravo in plodno mesto spoznanja. Ko je skušal podati raz
vojno črto svoje misli na podlagi življenja, kakor ga je tudi živel v naj-
konkretnejših zgodovinskih razmerah, kot so še posebej čas med prvo
svetovno vojno in po njej, soočenje z revolucijo, vzpon fašizma in na-
cizma, emigracija, spet vojna, nato hladna vojna itd., je zapisal, da po-
jem meje dejansko pomeni simbol za njegov celotni osebni in duhov-
ni razvoj.
Ta biti, živeti in delovati na meji zajema dokaj široko področje, po
njegovem med stvarnostjo in domišljijo, teorijo in prakso, heteronomi-
jo in avtonomijo, teologijo in filozofijo, cerkvijo in družbo, religijo in
kulturo, lutrovstvom in socializmom, idealizmom in materializmom,
domovino in tujino, celo teizmom in ateizmom.
Že zelo zgodaj se je navdušil za Schellingovo filozofijo in z njo kon-
čal svoj študij filozofije leta 1910 in leto pozneje tudi študij teologije.
Naslov filozofske disertacije se glasi »Die religionsgeschichtliche Kon-
struktion in Schellings positiver Philosophie, ihre Voraussetzungen
und Prinzipien« (»Religioznozgodovinska konstrukcija v Schellingo-
vi pozitivni filozofiji, njene predpostavke in načela«), teološka diserta-
cija pa »Mystik und Schuldbewußtsein in Schellings philosophischer
Entwicklung« (»Mistika in zavest o krivdi v Schellingovem filozofskem
razvoju«).
302
Tako Max Horkheimer (1895–1973) kot Theodor W. Adorno (1903–
1969) Tillichu dolgujeta marsikaj, kar pogosto priznavata tudi sama.
Kot sodelavci na univerzi v Frankfurtu v tridesetih letih 20. stoletja so
vsi trije doživljali apokaliptični vzpon politike, tako v podobi staliniz-
ma kot nacizma, in po letu 1933 vsi bili izpostavljeni pregonu. Izgubi
mesta na univerzi sledi obdobje emigracije v Ameriko, kamor se zate-
čejo, da sploh preživijo. Po vojni se Tillich ni vrnil v Nemčijo, predaval
je po različnih ameriških univerzah in oktobra 1966 v Chicagu umrl
zaradi srčne kapi. Vendar je do konca ostal predvsem nemški filozof in
teolog, ki je sčasoma prejel mednarodno odzivnost, ki učinkuje vse do
danes.
Tillich je o svoji življenjski poti, nagnjenjih in povsem konkretnih
izkušnjah rekel, da so vsa potekala na meji, zato je tudi poudarjal, da je
meja edino pravo in plodno mesto spoznanja. Ko je skušal podati raz
vojno črto svoje misli na podlagi življenja, kakor ga je tudi živel v naj-
konkretnejših zgodovinskih razmerah, kot so še posebej čas med prvo
svetovno vojno in po njej, soočenje z revolucijo, vzpon fašizma in na-
cizma, emigracija, spet vojna, nato hladna vojna itd., je zapisal, da po-
jem meje dejansko pomeni simbol za njegov celotni osebni in duhov-
ni razvoj.
Ta biti, živeti in delovati na meji zajema dokaj široko področje, po
njegovem med stvarnostjo in domišljijo, teorijo in prakso, heteronomi-
jo in avtonomijo, teologijo in filozofijo, cerkvijo in družbo, religijo in
kulturo, lutrovstvom in socializmom, idealizmom in materializmom,
domovino in tujino, celo teizmom in ateizmom.
Že zelo zgodaj se je navdušil za Schellingovo filozofijo in z njo kon-
čal svoj študij filozofije leta 1910 in leto pozneje tudi študij teologije.
Naslov filozofske disertacije se glasi »Die religionsgeschichtliche Kon-
struktion in Schellings positiver Philosophie, ihre Voraussetzungen
und Prinzipien« (»Religioznozgodovinska konstrukcija v Schellingo-
vi pozitivni filozofiji, njene predpostavke in načela«), teološka diserta-
cija pa »Mystik und Schuldbewußtsein in Schellings philosophischer
Entwicklung« (»Mistika in zavest o krivdi v Schellingovem filozofskem
razvoju«).
302
