Page 77 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 77
cvetka hedžet tÓth
vsem v tem smislu, ker se Tillich od zdaj naprej ni mogel izogniti politi-
zaciji, ki ga je angažirala in še posebej pritegnila v smislu utemeljevanja
njegovega pojmovanja socializma kot izrazito religioznega socializma.
Miselni svet religioznega socializma je vključeval njegove nazore o od-
nosu med religijo in kulturo, svetim in profanim, heteronomijo in av-
tonomijo celo do te mere, ko je povedal, da je to »kristalizacijska točka
mojega celotnega mišljenja« (Tillich [1962a] 1959–75, 12:48), ki je hkra-
ti tudi nova oblika teonomije.
Za izhod iz krize, v kateri se je znašel predvsem zahodni svet, je bilo
po njegovem tradicionalni odnos med teorijo in prakso nujno razu-
meti drugače kot v preteklosti, saj ne posega samo na področje politi-
ke, ampak v vse pore družbenega življenja, tudi na področje izobraže-
vanja. Po nemški in ruski revoluciji se je s svojo teologijo kulture že leta
1919 najprej glasno spraševal o odnosu cerkve do socializma in pri tem
vedno bolj poglabljal svojo nagnjenost do socialistične ideje. Pozneje je
njegova praktična angažiranost odmevala celo znotraj univerzitetnega
študija. Vedno bolj je namreč prihajal do izraza razcep med idealom in
stvarnostjo, ki mu nemški univerzitetni izobraževalni sistem po prvi
svetovni vojni ni bil kos. Kljub temu, da so humanistične fakultete iz-
hajale iz filozofije, ki je s sredstvi logosa skušala odgovarjati na vprašan
ja človekovega bivanja, omenjeni filozofski pristop po njegovi ugotovit
vi ni več mogel biti dovolj ustvarjalen, ker je preveč zaobšel dejanske
probleme in dejstva sveta ter družbenih razmer v njem. V tem smislu
je Tillich filozofiji 19. stoletja moral očitati, da je neustvarjalna, ko gre
za najbolj temeljna vprašanja novejše dobe. Vendar je zelo odklanjal vse
tiste pristope, ki so s političnimi sredstvi in v imenu politizacije sve-
ta odstranjevali ali celo žrtvovali teorijo praksi. Tako za teorijo kot za
prakso samo je bilo to zelo slabo. V tej zvezi je Tillich zapisal tole sko-
raj že preroško izjavo: »Meja med teorijo in prakso je postala borišče, na
katerem se bo odločala usoda prihodnje univerze in s tem humanistič-
ne izobrazbe kulturnih dežel.« (Tillich [1962a] 1959–75, 12:25)
Najbolj sta na Tillichovo držo vplivali filozofija in teologija, dobesed
no jo je opisal kot na meji med teologijo in filozofijo. To je obenem tista
njegova temeljna življenjska dejavnost, ki omogoča vpogled v njegovo
307
vsem v tem smislu, ker se Tillich od zdaj naprej ni mogel izogniti politi-
zaciji, ki ga je angažirala in še posebej pritegnila v smislu utemeljevanja
njegovega pojmovanja socializma kot izrazito religioznega socializma.
Miselni svet religioznega socializma je vključeval njegove nazore o od-
nosu med religijo in kulturo, svetim in profanim, heteronomijo in av-
tonomijo celo do te mere, ko je povedal, da je to »kristalizacijska točka
mojega celotnega mišljenja« (Tillich [1962a] 1959–75, 12:48), ki je hkra-
ti tudi nova oblika teonomije.
Za izhod iz krize, v kateri se je znašel predvsem zahodni svet, je bilo
po njegovem tradicionalni odnos med teorijo in prakso nujno razu-
meti drugače kot v preteklosti, saj ne posega samo na področje politi-
ke, ampak v vse pore družbenega življenja, tudi na področje izobraže-
vanja. Po nemški in ruski revoluciji se je s svojo teologijo kulture že leta
1919 najprej glasno spraševal o odnosu cerkve do socializma in pri tem
vedno bolj poglabljal svojo nagnjenost do socialistične ideje. Pozneje je
njegova praktična angažiranost odmevala celo znotraj univerzitetnega
študija. Vedno bolj je namreč prihajal do izraza razcep med idealom in
stvarnostjo, ki mu nemški univerzitetni izobraževalni sistem po prvi
svetovni vojni ni bil kos. Kljub temu, da so humanistične fakultete iz-
hajale iz filozofije, ki je s sredstvi logosa skušala odgovarjati na vprašan
ja človekovega bivanja, omenjeni filozofski pristop po njegovi ugotovit
vi ni več mogel biti dovolj ustvarjalen, ker je preveč zaobšel dejanske
probleme in dejstva sveta ter družbenih razmer v njem. V tem smislu
je Tillich filozofiji 19. stoletja moral očitati, da je neustvarjalna, ko gre
za najbolj temeljna vprašanja novejše dobe. Vendar je zelo odklanjal vse
tiste pristope, ki so s političnimi sredstvi in v imenu politizacije sve-
ta odstranjevali ali celo žrtvovali teorijo praksi. Tako za teorijo kot za
prakso samo je bilo to zelo slabo. V tej zvezi je Tillich zapisal tole sko-
raj že preroško izjavo: »Meja med teorijo in prakso je postala borišče, na
katerem se bo odločala usoda prihodnje univerze in s tem humanistič-
ne izobrazbe kulturnih dežel.« (Tillich [1962a] 1959–75, 12:25)
Najbolj sta na Tillichovo držo vplivali filozofija in teologija, dobesed
no jo je opisal kot na meji med teologijo in filozofijo. To je obenem tista
njegova temeljna življenjska dejavnost, ki omogoča vpogled v njegovo
307
