Page 204 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 204
RAZPRAVE, [TUDIJE
Igor Grdina
DO »FINE MOKE 00« MLETO
TRUBARJEVO VPRA[ANJE
Velike osebnosti sodijo med »vedno zelene« historiografske teme
oziroma probleme. Ali posamezniki ustvarjajo in usmerjajo zgodo-
vino ali pa ta samo omogoča uveljavitev enih ter zapostavitev oziroma
izbris drugih akterjev preteklega dogajanja? Vtisnejo določenemu
času in prostoru odločilen pečat najpametnejši ali samo najspretnejši
ljudje? Kdo je kriv (in na drugi strani zaslužen) za sodobnostne
razmere?
Mnenja o tem so različna – pač glede na filozofsko/ideološko
izhodišče preučevalcev in razlagalcev nekdanjosti. Tudi mentalni in
besedni slovarji/gramatike, ki jih ti uporabljajo, se le redkokdaj
»prekrivajo«. Ko se na vse pravkar nakazane epistemološke in lingvi-
stične zadrege natovori še pragmatična intenca – zgodovino marsikdo
pojmuje kot transparentno metaforo tukajšnjosti in zdajšnjosti –,
praviloma pride do velikih kulturnopolitičnih (včasih celo svetovno-
nazorskih) prepirov o dejanskih zaslugah osebnosti, ki so v teku let
postale simbol/emblem za določene težnje v javnem življenju. Glede
tega na Slovenskem ni bilo nič drugače kot drugod. Le imena in
priimki, okoli katerih so se vrtele strastne polemike, so bili naši.
Primož Trubar, Tomaž Hren, France Prešeren, Anton Martin Slom-
šek, Stanko Vraz, Janez Bleiweis, Dragotin/Karl Dežman/Desch-
mann, Ivan Šušteršič, Janez Evangelist Krek, Anton Aškerc, Ivan in
Izidor Cankar, Leon Rupnik, Gregorij Rožman, Edvard Kocbek, Boris
Kidrič, Dušan Pirjevec in Edvard Kardelj so našli tako zagnane
»tožnike« kot vnete »zagovornike« in pristranske »sodnike«. Nekatere
je slovenska zavest sčasoma priznala za nesporne velikane in jih
»kanonizirala«, drugi pa so se morali zadovoljiti zgolj s statusom
202
Igor Grdina
DO »FINE MOKE 00« MLETO
TRUBARJEVO VPRA[ANJE
Velike osebnosti sodijo med »vedno zelene« historiografske teme
oziroma probleme. Ali posamezniki ustvarjajo in usmerjajo zgodo-
vino ali pa ta samo omogoča uveljavitev enih ter zapostavitev oziroma
izbris drugih akterjev preteklega dogajanja? Vtisnejo določenemu
času in prostoru odločilen pečat najpametnejši ali samo najspretnejši
ljudje? Kdo je kriv (in na drugi strani zaslužen) za sodobnostne
razmere?
Mnenja o tem so različna – pač glede na filozofsko/ideološko
izhodišče preučevalcev in razlagalcev nekdanjosti. Tudi mentalni in
besedni slovarji/gramatike, ki jih ti uporabljajo, se le redkokdaj
»prekrivajo«. Ko se na vse pravkar nakazane epistemološke in lingvi-
stične zadrege natovori še pragmatična intenca – zgodovino marsikdo
pojmuje kot transparentno metaforo tukajšnjosti in zdajšnjosti –,
praviloma pride do velikih kulturnopolitičnih (včasih celo svetovno-
nazorskih) prepirov o dejanskih zaslugah osebnosti, ki so v teku let
postale simbol/emblem za določene težnje v javnem življenju. Glede
tega na Slovenskem ni bilo nič drugače kot drugod. Le imena in
priimki, okoli katerih so se vrtele strastne polemike, so bili naši.
Primož Trubar, Tomaž Hren, France Prešeren, Anton Martin Slom-
šek, Stanko Vraz, Janez Bleiweis, Dragotin/Karl Dežman/Desch-
mann, Ivan Šušteršič, Janez Evangelist Krek, Anton Aškerc, Ivan in
Izidor Cankar, Leon Rupnik, Gregorij Rožman, Edvard Kocbek, Boris
Kidrič, Dušan Pirjevec in Edvard Kardelj so našli tako zagnane
»tožnike« kot vnete »zagovornike« in pristranske »sodnike«. Nekatere
je slovenska zavest sčasoma priznala za nesporne velikane in jih
»kanonizirala«, drugi pa so se morali zadovoljiti zgolj s statusom
202
