Page 205 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 205
IGOR GRDINA
nespregledljivega pomembneža (Tomaž Hren, Stanko Vraz, Drago-
tin/Karl Dežman/Deschmann, Ivan Šušteršič, Izidor Cankar, Leon
Rupnik, Gregorij Rožman, Boris Kidrič, Dušan Pirjevec, Edvard
Kardelj). Kot nekakšen vzorčni primer »boja okoli osebnosti«, ki so
postale simbol – tu in tam nemara kar alegorija – takšne ali drugačne
duhovne/dejavnostne tendence v našem prostoru, more služiti velika
debata o Trubarjevi zgodovinski vlogi. V njej so prišli do izraza tako
resni argumenti kot podedovani predsodki, pa tudi apriorizmi vseh
mogočih ideoloških barv.
Protestantski reformator Primož Trubar (1508–1586) je zunaj
vsakega dvoma osrednja osebnost slovenske kulturne zgodovine: brez
njega bi bila bistveno drugačna – ali pa je morda celo sploh ne bi bilo.
Toda Oton Župančič (1879–1949) je leta 1946 zapisal sugestivno
misel, ki je močno relativizirala pomen kreatorja našega knjižnega
jezika. Pesnik je takole zastavil svojo besedo:
»Trubar je bil prvi, Prešeren je edini. In vendar: ako bi Trubarja ne
bilo, bi njegovo nalogo opravil kdo drug. Malo pozneje morda, toda
opravil bi jo prav gotovo.«1
A to je zgolj poetična refleksija, ki se je porodila pod zvezdami
potencialne oziroma virtualne/alternativne, ne real(izira)ne zgodo-
vine. (Poleg tega: ni na dlani logični slep, da so prvi zmerom tudi
edini?) Vse do »racionalista z dežele« Antona Tomaža Linharta (1756–
1795) ni bilo človeka, ki bi tako nedvoumno opredelil slovansko
etnično-kulturno skupnost med Alpami, Panonijo, Furlanijo in
Jadranom kot posebno entiteto s samosvojo identiteto kot prav
Trubar. Razlika med obema »očetoma naroda« je samo v tem, da je
protestantski reformator pri svojih utemeljitvah in sklepih izhajal iz
jezikovne, dvesto petdeset let mlajši razsvetljenec pa iz historične
argumentacije.2 Toda v nobenem primeru ne gre izgubljati izpred
oči dejstva, da je bil Linhartov Poskus zgodovine Kranjske in ostalih (dežel)
Južnih Slovanov Avstrije (1788, 1791) namenjen opisu preteklosti tistih
ljudi, ki jih je Trubar leta 1550 brez ozira na obstoječe deželne meje
1 Dela Otona Župančiča V, Ljubljana 1970, 149.
2 Ker sega Linhartov pretres slovenske zgodovine le do dobe Karla Velikega,
v njem seveda ne najdemo sklicevanja na Trubarjeva prizadevanja.
203
nespregledljivega pomembneža (Tomaž Hren, Stanko Vraz, Drago-
tin/Karl Dežman/Deschmann, Ivan Šušteršič, Izidor Cankar, Leon
Rupnik, Gregorij Rožman, Boris Kidrič, Dušan Pirjevec, Edvard
Kardelj). Kot nekakšen vzorčni primer »boja okoli osebnosti«, ki so
postale simbol – tu in tam nemara kar alegorija – takšne ali drugačne
duhovne/dejavnostne tendence v našem prostoru, more služiti velika
debata o Trubarjevi zgodovinski vlogi. V njej so prišli do izraza tako
resni argumenti kot podedovani predsodki, pa tudi apriorizmi vseh
mogočih ideoloških barv.
Protestantski reformator Primož Trubar (1508–1586) je zunaj
vsakega dvoma osrednja osebnost slovenske kulturne zgodovine: brez
njega bi bila bistveno drugačna – ali pa je morda celo sploh ne bi bilo.
Toda Oton Župančič (1879–1949) je leta 1946 zapisal sugestivno
misel, ki je močno relativizirala pomen kreatorja našega knjižnega
jezika. Pesnik je takole zastavil svojo besedo:
»Trubar je bil prvi, Prešeren je edini. In vendar: ako bi Trubarja ne
bilo, bi njegovo nalogo opravil kdo drug. Malo pozneje morda, toda
opravil bi jo prav gotovo.«1
A to je zgolj poetična refleksija, ki se je porodila pod zvezdami
potencialne oziroma virtualne/alternativne, ne real(izira)ne zgodo-
vine. (Poleg tega: ni na dlani logični slep, da so prvi zmerom tudi
edini?) Vse do »racionalista z dežele« Antona Tomaža Linharta (1756–
1795) ni bilo človeka, ki bi tako nedvoumno opredelil slovansko
etnično-kulturno skupnost med Alpami, Panonijo, Furlanijo in
Jadranom kot posebno entiteto s samosvojo identiteto kot prav
Trubar. Razlika med obema »očetoma naroda« je samo v tem, da je
protestantski reformator pri svojih utemeljitvah in sklepih izhajal iz
jezikovne, dvesto petdeset let mlajši razsvetljenec pa iz historične
argumentacije.2 Toda v nobenem primeru ne gre izgubljati izpred
oči dejstva, da je bil Linhartov Poskus zgodovine Kranjske in ostalih (dežel)
Južnih Slovanov Avstrije (1788, 1791) namenjen opisu preteklosti tistih
ljudi, ki jih je Trubar leta 1550 brez ozira na obstoječe deželne meje
1 Dela Otona Župančiča V, Ljubljana 1970, 149.
2 Ker sega Linhartov pretres slovenske zgodovine le do dobe Karla Velikega,
v njem seveda ne najdemo sklicevanja na Trubarjeva prizadevanja.
203
