Page 207 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 207
IGOR GRDINA
ter pred Bugom opravil,
tu je papež vse doli djal,
druge službe postavil.5
Logika slovenskega – in še prej seveda tudi nemškega – reforma-
torja je bila nekako takale: ker je Rim zavrnil Luthra,6 je jasno
pokazal, da se ne meni za oznanjevalca evangelija (brez slehernih
človeških dodatkov); zato je papež čisto gotovo Antikrist. Brez impli-
citno navzoče predstave o tem, da je konec časa pred vrati, bi drastično
enačenje poglavarja katoliške cerkve in Antikrista preprosto ne bilo
mogoče.
Luther se je pri prebiranju Biblije leta 1515 poglobil v doktrino
opravičevanja (zaradi izvirnega greha) po veri. Pismo Rimljanom (Rim
3, 20 in dalje), ki se dotika te problematike, je bilo zanj ne samo
poklicno, temveč tudi prvinsko, se pravi (obče)človeško še posebej
pomenljivo: če so svetu dnevi šteti, se res ne gre šaliti in je treba nekaj
storiti za rešitev duš(e). Cerkev, ki je v epohi bohotno razcvetajoče se
civilizacije renesanse na debelo prakticirala opravičevanje z dobrimi
deli (najbolj ozloglašeno je bilo trgovanje z odpustki), je po njegovem
mnenju zašla, saj Božje in apostolske besede o teološki koristnosti ali
celo zveličavnosti takšne poti do odrešitve ne govore. Ker so časi
skrajno resni, se je treba kar se da naglo vrniti k izviru vere, k
evangeliju brez navlake zgodovinskega izročila. Božja beseda, ki je po
Luthrovi sodbi višja avtoriteta kot cerkvene institucije, naj bo zato
dosegljiva vsakomur; slehernik se mora znajti v neposrednem stiku z
njo. Od tod je potem izvirala vsa protestantska ihta po prevajanju
Biblije, kajti že omenjeno Pavlovo pismo Rimljanom (Rim 14, 11) pravi
tudi: »... vsak jezik bo slavil Boga.« Reformatorji so v Svetem pismu
odkrili vrsto potrditev za svoje doktrinarne razlage oziroma razu-
mevanja. Po vsej verjetnosti so si močno oddahnili, ko so ugotovili,
da ni treba vseh ljudi naučiti hudo zapletenih bibličnih jezikov!
5 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1966, 269.
6 Trubar je svojega vzornika Luthra lubim Slovencem v Artikulih oli dejlih te prave
stare vere krščanske leta 1562 predstavil z neskrivano simpatijo – kot »enega
brumnega, bogaboječega, vučenega meniha inu doktorja /.../ na veliki šuli v
tim mejstu Wittembergi«. Prim. M. Rupel, n. d., 143.
205
ter pred Bugom opravil,
tu je papež vse doli djal,
druge službe postavil.5
Logika slovenskega – in še prej seveda tudi nemškega – reforma-
torja je bila nekako takale: ker je Rim zavrnil Luthra,6 je jasno
pokazal, da se ne meni za oznanjevalca evangelija (brez slehernih
človeških dodatkov); zato je papež čisto gotovo Antikrist. Brez impli-
citno navzoče predstave o tem, da je konec časa pred vrati, bi drastično
enačenje poglavarja katoliške cerkve in Antikrista preprosto ne bilo
mogoče.
Luther se je pri prebiranju Biblije leta 1515 poglobil v doktrino
opravičevanja (zaradi izvirnega greha) po veri. Pismo Rimljanom (Rim
3, 20 in dalje), ki se dotika te problematike, je bilo zanj ne samo
poklicno, temveč tudi prvinsko, se pravi (obče)človeško še posebej
pomenljivo: če so svetu dnevi šteti, se res ne gre šaliti in je treba nekaj
storiti za rešitev duš(e). Cerkev, ki je v epohi bohotno razcvetajoče se
civilizacije renesanse na debelo prakticirala opravičevanje z dobrimi
deli (najbolj ozloglašeno je bilo trgovanje z odpustki), je po njegovem
mnenju zašla, saj Božje in apostolske besede o teološki koristnosti ali
celo zveličavnosti takšne poti do odrešitve ne govore. Ker so časi
skrajno resni, se je treba kar se da naglo vrniti k izviru vere, k
evangeliju brez navlake zgodovinskega izročila. Božja beseda, ki je po
Luthrovi sodbi višja avtoriteta kot cerkvene institucije, naj bo zato
dosegljiva vsakomur; slehernik se mora znajti v neposrednem stiku z
njo. Od tod je potem izvirala vsa protestantska ihta po prevajanju
Biblije, kajti že omenjeno Pavlovo pismo Rimljanom (Rim 14, 11) pravi
tudi: »... vsak jezik bo slavil Boga.« Reformatorji so v Svetem pismu
odkrili vrsto potrditev za svoje doktrinarne razlage oziroma razu-
mevanja. Po vsej verjetnosti so si močno oddahnili, ko so ugotovili,
da ni treba vseh ljudi naučiti hudo zapletenih bibličnih jezikov!
5 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1966, 269.
6 Trubar je svojega vzornika Luthra lubim Slovencem v Artikulih oli dejlih te prave
stare vere krščanske leta 1562 predstavil z neskrivano simpatijo – kot »enega
brumnega, bogaboječega, vučenega meniha inu doktorja /.../ na veliki šuli v
tim mejstu Wittembergi«. Prim. M. Rupel, n. d., 143.
205
