Page 206 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 206
RAZPRAVE, [TUDIJE
nagovoril kot lube Slovence. Ne glede na različnost besednih slovarjev
in miselnih gramatik sta moža govorila o isti skupnosti. (Pri tem je
sekundarnega pomena, da je Linhart svoje rojake štel zgolj za poseb-
no – plemensko – vejo oziroma deblo slovanskega naroda; s takšnim
pojmovanjem oziroma konceptualizacijo je pač »plačeval« davek
vrhunski znanosti svojega časa, ki je v evrazijskem prostoru začela
odkrivati velike jezikovno-rodovne skupine.)
V 16. stoletju, ki ga v obzorjih zahodno- in srednjeevropskih
miselnih elit zaznamuje civilizacija renesanse, se je dovolj jasno
artikulirala, formulirala in na ravni knjižnega jezika tudi dejansko
vzpostavila samosvoja slovenska skupnostna identiteta. Dolgo časa
je bila edina povsem nedvoumna povezovalka ljudi v alpsko-jadran-
skem prostoru, ki so bili sicer razdeljeni na množico staroavstrijskih
kronovin. Kako je moglo priti do tega?
Pozni srednji in zgodnji novi vek sta bila v duhovnem smislu
izjemno dinamični obdobji. Strah pred naglo bližajočim se koncem
sveta je morebiti še zadnjič na široko preplavil vodilne glave zahodno-
in srednjeevropske duhovne tradicije. Martin Luther (1483–1546) je
bil pod močnim vtisom neizogibne apokalipse, ki bo prišla vsak hip
– najkasneje za časa življenja prihodnje človeške generacije.3 Aktualna
dogajanja tudi po sodbi njegovih somišljenikov niso dopuščala nobe-
nega dvoma: začelo se je izpolnjevati Janezovo razodetje!4 Luthrov
nekoliko mlajši sodobnik Trubar je prav tako kot mnogi prebivalci
reformacijske dobe menil, da je Antikrist že na Zemlji. V Ta prvem
psalmu ž nega trijemi izlagami je namreč leta 1579 oznanil:
Ta Antikrišt je zdaj spoznan
papež v Rimu, kir je poslan
od hudičeve hiše.
Bogu ter kar je božjiga,
timu on zuper piše.
Vse, kar je Jezus vučil sam
inu z martro zaslužil nam
3 Prim. J. Delumeau, Strah na Zapadu II, Novi Sad 1987, 300 in dalje.
4 J. Delumeau, Civilizacija renesanse, Novi Sad 1989, 153.
204
nagovoril kot lube Slovence. Ne glede na različnost besednih slovarjev
in miselnih gramatik sta moža govorila o isti skupnosti. (Pri tem je
sekundarnega pomena, da je Linhart svoje rojake štel zgolj za poseb-
no – plemensko – vejo oziroma deblo slovanskega naroda; s takšnim
pojmovanjem oziroma konceptualizacijo je pač »plačeval« davek
vrhunski znanosti svojega časa, ki je v evrazijskem prostoru začela
odkrivati velike jezikovno-rodovne skupine.)
V 16. stoletju, ki ga v obzorjih zahodno- in srednjeevropskih
miselnih elit zaznamuje civilizacija renesanse, se je dovolj jasno
artikulirala, formulirala in na ravni knjižnega jezika tudi dejansko
vzpostavila samosvoja slovenska skupnostna identiteta. Dolgo časa
je bila edina povsem nedvoumna povezovalka ljudi v alpsko-jadran-
skem prostoru, ki so bili sicer razdeljeni na množico staroavstrijskih
kronovin. Kako je moglo priti do tega?
Pozni srednji in zgodnji novi vek sta bila v duhovnem smislu
izjemno dinamični obdobji. Strah pred naglo bližajočim se koncem
sveta je morebiti še zadnjič na široko preplavil vodilne glave zahodno-
in srednjeevropske duhovne tradicije. Martin Luther (1483–1546) je
bil pod močnim vtisom neizogibne apokalipse, ki bo prišla vsak hip
– najkasneje za časa življenja prihodnje človeške generacije.3 Aktualna
dogajanja tudi po sodbi njegovih somišljenikov niso dopuščala nobe-
nega dvoma: začelo se je izpolnjevati Janezovo razodetje!4 Luthrov
nekoliko mlajši sodobnik Trubar je prav tako kot mnogi prebivalci
reformacijske dobe menil, da je Antikrist že na Zemlji. V Ta prvem
psalmu ž nega trijemi izlagami je namreč leta 1579 oznanil:
Ta Antikrišt je zdaj spoznan
papež v Rimu, kir je poslan
od hudičeve hiše.
Bogu ter kar je božjiga,
timu on zuper piše.
Vse, kar je Jezus vučil sam
inu z martro zaslužil nam
3 Prim. J. Delumeau, Strah na Zapadu II, Novi Sad 1987, 300 in dalje.
4 J. Delumeau, Civilizacija renesanse, Novi Sad 1989, 153.
204
