Page 209 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 209
IGOR GRDINA
zahodni del). Toda to je bila za prvaka slovenske reformacije samo
spekulativna možnost. Slovanske govorice tostran Kolpe in Sotle so
se po njegovem mnenju pač preveč razlikovale od onih onstran
omenjenih rek, da bi bilo mogoče na obeh njunih bregovih uporab-
ljati en knjižni jezik – kajti ta mora biti povsem razumljiv slehernemu
človeku, na katerega apelira, saj se v njem razodeva Bog. Gre kratko
malo za rešitev duše v obdobju napovedujočega se konca sveta!
Trubar je samo enkrat – v prvi izdaji Matejevega evangelija, ki je
zagledala luč sveta na višku zveze z Vergerijem (1555) – med govorci
slovenščine navedel tudi Hrvate;10 v vseh ostalih spisih je njihov jezik
jasno razlikoval in ločeval od idioma svojih rojakov. V nemško pisani
predstavitvi in apologiji svojega dela z naslovom Register und summa-
rischer Inhalt je tako leta 1561 povedal:
»Iz posebne previdnosti in odredbe božje se sveto biblijsko pismo
in druge pobožne knjige šele zdaj, v teh zadnjih hudih časih, prevajajo
tudi v slovenski in hrvatski jezik ter tiskajo s trojnimi črkami. Odkar
svet stoji, se to ni nikdar zgodilo, zakaj slovenski jezik se doslej nikoli
ni pisal, še manj pa tiskal. Hrvati so sicer že dolgo uporabljali svojo
pisavo, niso pa imeli doslej v svojem jeziku nobene celotne Biblije,
nobenega popolnega katekizma, nobene postile ne drugih krščanskih
knjig razen svojih nerazumljivih brevirjev in mašnih bukev.«11
Toda Trubar se ni zadovoljil zgolj s (knjižno)jezikovno enotnostjo
svojih rojakov v različnih deželah; v njegovi glavi je prav tako zrasla
ideja, da se mora tudi cerkev prilagoditi lingvistični stvarnosti (kajti
od tega je odvisna odrešitev duš). Verska organizacija se torej naj
podredi obstoječim danostim (saj so slednje nasledek kreatorske
10 Prim. M. Rupel, n. d., 65: »Kedar ta slovenski jezik se povsod glih inu v eni
viži ne govori – drigači govore z dostimi besedami Krajnci, drigači Korošci,
drigači Štajerji inu Dolenci ter Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači
Krovati –, obtu smo mi le-tu naše delu v ta krajnski jezik hoteli postaviti za
dosti riči volo, nerveč pak, kir se nom zdi, de ta tih drugih dežel ludi tudi
mogo zastopiti.« Citirani pasus, ki je bil objavljen v prvem slovenskem prevodu
Matejevega evangelija, je podpisan z inicialkama V. (= Vergerij) in T. (= Trubar).
11 M. Rupel, n. d., 113. V oči padeta tako Trubarjeva samozavest, ko govori o
epohalnosti svojega dela (»odkar svet stoji«), kakor tudi njegovo pristajanje
na misel, da živi v poslednji dobi sveta (»zadnji hudi časi«).
207
zahodni del). Toda to je bila za prvaka slovenske reformacije samo
spekulativna možnost. Slovanske govorice tostran Kolpe in Sotle so
se po njegovem mnenju pač preveč razlikovale od onih onstran
omenjenih rek, da bi bilo mogoče na obeh njunih bregovih uporab-
ljati en knjižni jezik – kajti ta mora biti povsem razumljiv slehernemu
človeku, na katerega apelira, saj se v njem razodeva Bog. Gre kratko
malo za rešitev duše v obdobju napovedujočega se konca sveta!
Trubar je samo enkrat – v prvi izdaji Matejevega evangelija, ki je
zagledala luč sveta na višku zveze z Vergerijem (1555) – med govorci
slovenščine navedel tudi Hrvate;10 v vseh ostalih spisih je njihov jezik
jasno razlikoval in ločeval od idioma svojih rojakov. V nemško pisani
predstavitvi in apologiji svojega dela z naslovom Register und summa-
rischer Inhalt je tako leta 1561 povedal:
»Iz posebne previdnosti in odredbe božje se sveto biblijsko pismo
in druge pobožne knjige šele zdaj, v teh zadnjih hudih časih, prevajajo
tudi v slovenski in hrvatski jezik ter tiskajo s trojnimi črkami. Odkar
svet stoji, se to ni nikdar zgodilo, zakaj slovenski jezik se doslej nikoli
ni pisal, še manj pa tiskal. Hrvati so sicer že dolgo uporabljali svojo
pisavo, niso pa imeli doslej v svojem jeziku nobene celotne Biblije,
nobenega popolnega katekizma, nobene postile ne drugih krščanskih
knjig razen svojih nerazumljivih brevirjev in mašnih bukev.«11
Toda Trubar se ni zadovoljil zgolj s (knjižno)jezikovno enotnostjo
svojih rojakov v različnih deželah; v njegovi glavi je prav tako zrasla
ideja, da se mora tudi cerkev prilagoditi lingvistični stvarnosti (kajti
od tega je odvisna odrešitev duš). Verska organizacija se torej naj
podredi obstoječim danostim (saj so slednje nasledek kreatorske
10 Prim. M. Rupel, n. d., 65: »Kedar ta slovenski jezik se povsod glih inu v eni
viži ne govori – drigači govore z dostimi besedami Krajnci, drigači Korošci,
drigači Štajerji inu Dolenci ter Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači
Krovati –, obtu smo mi le-tu naše delu v ta krajnski jezik hoteli postaviti za
dosti riči volo, nerveč pak, kir se nom zdi, de ta tih drugih dežel ludi tudi
mogo zastopiti.« Citirani pasus, ki je bil objavljen v prvem slovenskem prevodu
Matejevega evangelija, je podpisan z inicialkama V. (= Vergerij) in T. (= Trubar).
11 M. Rupel, n. d., 113. V oči padeta tako Trubarjeva samozavest, ko govori o
epohalnosti svojega dela (»odkar svet stoji«), kakor tudi njegovo pristajanje
na misel, da živi v poslednji dobi sveta (»zadnji hudi časi«).
207
