Page 208 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 208
RAZPRAVE, [TUDIJE
Trubar, ki je bil docela »na liniji« zagovornikov evangelija brez
človeških dodatkov, se je potemtakem zaradi svoje teološke usmeritve
preprosto moral ukvarjati z jezikovno problematiko. Njegova rešitev
zapletenih lingvističnih vozlov v alpsko-jadranskem prostoru, ki se
ni ozirala na obstoječe deželne meje v Notranji Avstriji in sosednjih
predelih, se je v nadaljnjih stoletjih izkazala za realistično oziroma
»življenja zmožno«. Najnatančneje je definirana v nemškem posvetilu
k slovenskemu prevodu prvega dela Novega testamenta leta 1557, kjer
med drugim beremo tudi tole:
»Pri tem prevajanju sem se potrudil glede besed in sloga, da bi ga
utegnil z lahkoto razumeti vsak Slovenec, bodisi Kranjec, Spodnje-
štajerec, Korošec, Kraševec, Istran, Dolenjec ali Bezjak. Zaradi tega
sem ostal kar pri kmečkem slovenskem jeziku, kakor se govori na
Raščici, kjer sem se rodil. Nenavadnih in hrvatskih besed nisem hotel
primešavati niti si novih izmišljati.«7
Trubar je imel tedaj teoretično odprte tudi druge poti: njegov
somišljenik, bivši koprski škof in papeški poslanik Peter Pavel Vergerij
ml. (ok. 1498–1565), je npr. zagovarjal misel, da bi slovanski jeziki
morali slediti zgledom »Germanije, Italije, Francije in Španije«, kjer
svetopisemski prevodi v en idiom služijo več dialektom hkrati (v
knjigo pridejo seveda le zapisi tistih govoric, ki so najbolj razširjene).
Ambiciozni diplomat v svečeniški opravi se je očitno trudil z eno
potezo opraviti čim več dela. Tako ni čudno, da je za enega od glavnih
namenov prevajanja Biblije v slovanske jezike leta 1559 razglasil
razumljivost božje besede Dalmatincem.8 Slednji so se mu slej ko
prej zdeli posebej pomembni zato, ker so živeli na mejah krščanskega
sveta in ob sredozemski obali.9 Njegov koncept je očitno mogoče
povzeti v formulo: enoten knjižni jezik za Južne Slovane (ali vsaj za njihov
7 M. Rupel, n. d., 80.
8 Glej I. Grdina, Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva, Maribor 1999, 116 in
dalje (s tam navedeno literaturo).
9 Če bi se protestantska reformacija ugnezdila v Dalmaciji, bi bil katoliški svet
razcepljen na ogrsko-poljsko-litovski vzhod in pretežno romanski zahod.
Luteranci bi na ta način dobili odlično izhodišče za širitev svojih pojmovanj
v vse smeri – tudi na Balkan, od koder je prihajala turška nevarnost.
206
Trubar, ki je bil docela »na liniji« zagovornikov evangelija brez
človeških dodatkov, se je potemtakem zaradi svoje teološke usmeritve
preprosto moral ukvarjati z jezikovno problematiko. Njegova rešitev
zapletenih lingvističnih vozlov v alpsko-jadranskem prostoru, ki se
ni ozirala na obstoječe deželne meje v Notranji Avstriji in sosednjih
predelih, se je v nadaljnjih stoletjih izkazala za realistično oziroma
»življenja zmožno«. Najnatančneje je definirana v nemškem posvetilu
k slovenskemu prevodu prvega dela Novega testamenta leta 1557, kjer
med drugim beremo tudi tole:
»Pri tem prevajanju sem se potrudil glede besed in sloga, da bi ga
utegnil z lahkoto razumeti vsak Slovenec, bodisi Kranjec, Spodnje-
štajerec, Korošec, Kraševec, Istran, Dolenjec ali Bezjak. Zaradi tega
sem ostal kar pri kmečkem slovenskem jeziku, kakor se govori na
Raščici, kjer sem se rodil. Nenavadnih in hrvatskih besed nisem hotel
primešavati niti si novih izmišljati.«7
Trubar je imel tedaj teoretično odprte tudi druge poti: njegov
somišljenik, bivši koprski škof in papeški poslanik Peter Pavel Vergerij
ml. (ok. 1498–1565), je npr. zagovarjal misel, da bi slovanski jeziki
morali slediti zgledom »Germanije, Italije, Francije in Španije«, kjer
svetopisemski prevodi v en idiom služijo več dialektom hkrati (v
knjigo pridejo seveda le zapisi tistih govoric, ki so najbolj razširjene).
Ambiciozni diplomat v svečeniški opravi se je očitno trudil z eno
potezo opraviti čim več dela. Tako ni čudno, da je za enega od glavnih
namenov prevajanja Biblije v slovanske jezike leta 1559 razglasil
razumljivost božje besede Dalmatincem.8 Slednji so se mu slej ko
prej zdeli posebej pomembni zato, ker so živeli na mejah krščanskega
sveta in ob sredozemski obali.9 Njegov koncept je očitno mogoče
povzeti v formulo: enoten knjižni jezik za Južne Slovane (ali vsaj za njihov
7 M. Rupel, n. d., 80.
8 Glej I. Grdina, Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva, Maribor 1999, 116 in
dalje (s tam navedeno literaturo).
9 Če bi se protestantska reformacija ugnezdila v Dalmaciji, bi bil katoliški svet
razcepljen na ogrsko-poljsko-litovski vzhod in pretežno romanski zahod.
Luteranci bi na ta način dobili odlično izhodišče za širitev svojih pojmovanj
v vse smeri – tudi na Balkan, od koder je prihajala turška nevarnost.
206
