Page 210 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 210
RAZPRAVE, [TUDIJE
akcije Vsemogočnega). Tako je naš reformator že leta 1555 pisal o
»tej pravi Cerkvi božji tiga slovenskiga jezika«,12 za katero je pozneje
(v šestdesetih letih) ustvaril »statut« – Cerkovno ordningo (izšla je 1564).
V navodilu za tisk te knjige (1563) izrecno govori o »slovenskem
cerkvenem redu«, v pismu kranjskim deželnim stanovom z dne 13.
januarja 1564 pa o »našem slovenskem cerkvenem redu«.13 Da je pri
tem mislil na cerkev, ki seže do meja slovenskega jezika – torej na
prvo vseslovensko institucijo v zgodovini –, je zelo jasno povedal v
Catehismusu z dvejma izlagama leta 1575, ko je na svojo Cerkovno
ordningo »dirigiral« tudi koroške Božje služabnike.14
Nič čudnega ni, da so potem Dalmatinovo Biblijo (1584), ki je bila
ustvarjena na podlagi Trubarjeve knjižnojezikovne tradicije (prevod
novozaveznih tekstov v letih 1555–1577 in psalmov 1566), finančno
omogočili ne samo kranjski, temveč tudi štajerski in koroški deželni
stanovi. Bohoričeva slovnica Articae horulae (Zimske urice), ki je v
skladu z aktualnimi humanističnimi lingvističnimi standardi kodi-
ficirala trubarjanski knjižni jezik (imenovala ga je za idiom latinsko-
kranjskega pismenstva),15 prav tako ni bila brez globljega namena
posvečena »plemeniti mladini viteškega stanu« na Štajerskem, Koro-
škem in Kranjskem – čeprav se je v učenjaškem, marsikje bolj humani-
stičnem kot reformacijskem predgovoru izgubljala v vseslovanskih
meglicah.16
Trubarjansko knjižnojezikovno izročilo je ostalo živo in se je
razvijalo tudi v naslednjih stoletjih. Čeprav so bila dela vodilnega
slovenskega protestantskega reformatorja in pisatelja od leta 1596
dalje na indeksu katoličanom prepovedanih knjig, je ognjeviti notra-
njeavstrijski rekatolizator, 9. ljubljanski škof Tomaž Hren (1560–
1630), svoje knjižne načrte – kritično (puristično), a vendarle! – oprl
12 M. Rupel, n. d., 64.
13 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana 1986, 177–183.
14 F. Kidrič, Izbrani spisi III, Ljubljana 1978, 227.
15 Začetek napisa na naslovnem listu Bohoričeve slovnice bi se po slovensko
glasil nekako takole: Proste zimske urice o latinsko-kranjski pismenosti itd. Naši
pisatelji 16. stoletja so pač bili v veliki večini rojeni na Kranjskem ali pa so v
tej deželi slovstveno delovali.
16 Prim. M. Rupel, n. d., 351 in dalje.
208
akcije Vsemogočnega). Tako je naš reformator že leta 1555 pisal o
»tej pravi Cerkvi božji tiga slovenskiga jezika«,12 za katero je pozneje
(v šestdesetih letih) ustvaril »statut« – Cerkovno ordningo (izšla je 1564).
V navodilu za tisk te knjige (1563) izrecno govori o »slovenskem
cerkvenem redu«, v pismu kranjskim deželnim stanovom z dne 13.
januarja 1564 pa o »našem slovenskem cerkvenem redu«.13 Da je pri
tem mislil na cerkev, ki seže do meja slovenskega jezika – torej na
prvo vseslovensko institucijo v zgodovini –, je zelo jasno povedal v
Catehismusu z dvejma izlagama leta 1575, ko je na svojo Cerkovno
ordningo »dirigiral« tudi koroške Božje služabnike.14
Nič čudnega ni, da so potem Dalmatinovo Biblijo (1584), ki je bila
ustvarjena na podlagi Trubarjeve knjižnojezikovne tradicije (prevod
novozaveznih tekstov v letih 1555–1577 in psalmov 1566), finančno
omogočili ne samo kranjski, temveč tudi štajerski in koroški deželni
stanovi. Bohoričeva slovnica Articae horulae (Zimske urice), ki je v
skladu z aktualnimi humanističnimi lingvističnimi standardi kodi-
ficirala trubarjanski knjižni jezik (imenovala ga je za idiom latinsko-
kranjskega pismenstva),15 prav tako ni bila brez globljega namena
posvečena »plemeniti mladini viteškega stanu« na Štajerskem, Koro-
škem in Kranjskem – čeprav se je v učenjaškem, marsikje bolj humani-
stičnem kot reformacijskem predgovoru izgubljala v vseslovanskih
meglicah.16
Trubarjansko knjižnojezikovno izročilo je ostalo živo in se je
razvijalo tudi v naslednjih stoletjih. Čeprav so bila dela vodilnega
slovenskega protestantskega reformatorja in pisatelja od leta 1596
dalje na indeksu katoličanom prepovedanih knjig, je ognjeviti notra-
njeavstrijski rekatolizator, 9. ljubljanski škof Tomaž Hren (1560–
1630), svoje knjižne načrte – kritično (puristično), a vendarle! – oprl
12 M. Rupel, n. d., 64.
13 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana 1986, 177–183.
14 F. Kidrič, Izbrani spisi III, Ljubljana 1978, 227.
15 Začetek napisa na naslovnem listu Bohoričeve slovnice bi se po slovensko
glasil nekako takole: Proste zimske urice o latinsko-kranjski pismenosti itd. Naši
pisatelji 16. stoletja so pač bili v veliki večini rojeni na Kranjskem ali pa so v
tej deželi slovstveno delovali.
16 Prim. M. Rupel, n. d., 351 in dalje.
208
