Page 211 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 211
IGOR GRDINA
na protestantsko jezikovno tradicijo (Evangelija inu listuvi, tj. Evangeliji
in pisma, 1612/1613). Dejstvo, da je ljubljanska škofija vse do jože-
finskih reform imela svoje župnije na Kranjskem, Koroškem in
Štajerskem, je bilo pri tem še posebej pomembno: naddeželni knjižni
jezik, kakršnega sta pisala Trubar in Dalmatin, je bil pripravno orodje
tudi za njegove (večinoma neuresničene) velikopotezne založniške
načrte.
Dva prirejena ponatisa Zimskih uric v 18. stoletju, Hipolitov latinski
iz leta 1715 in nemški iz leta 1758, sta močno utrdila kontinuiteto
(vse)slovenske knjižnojezikovne tradicije, ki se ni ozirala na meje
staroavstrijskih kronovin. (Zaradi močne prevlade tekstnih žanrov,
ki so bili vezani na govorno oziroma pevsko, od kraja do kraja močno
različno izvedbo – pridiga, cerkvena pesem –, je bila v 17. in v začetku
18. stoletja kontinuiteta naddeželnega knjižnojezikovnega izročila
nekoliko načeta.) To še zlasti velja za izdajo Bohoričeve slovnice leta
1758, ki so jo pripravili jezuiti v Celovcu.
Prav nič presenetljivega ni, da je bil odpor proti »emonocentri-
stičnim« slovničarskim ambicijam in ekshibicijam o. Marka Pohlina
(1735–1801) v naslednjih desetletjih (Kraynska grammatika 1768, 1783)
še posebej močan na Koroškem (zlasti pri jezuitu Ožbaltu Gutsmanu,
1727–1790). Toda milostni udarec je samosilniški o. Marko – ki se je
po vsej pravici imel za prvega slovničarja kranjskega jezika (Bohorič je
vsekakor bil slovenski slovničar!) – nazadnje dobil od svojih sodeže-
lanov. Katoliški prevajalci Svetega pisma z Jurijem Japljem (1744–1807)
na čelu so ga v letih 1784–1802 povsem obšli, Jernej Kopitar (1780–
1844) pa se je navduševal nad njegovim koroškim nasprotnikom
Gutsmanom,17 ki je zastopal naddeželni knjižnojezikovni koncept.
Gutsman je namreč leta 1777 izdal Slovensko slovnico, 1789 pa Nemško-
slovenski slovar – medtem ko je Pohlin pisal v senci perutnic kranjskega
orla (Kraynska grammatika, Krajnska kroneka, Bibliotheca Carnioliae).
Toda zdi se, da je tik pred smrtjo celo sam o. Marko obupal nad svojim
prvotnim konceptom in kapituliral pred zagovorniki slovenske knjiž-
nojezikovne celovitosti in enotnosti. Leta 1799 je namreč izdal knjigo
z močno poudarjenim »naddeželnim naslovom« Buque za brati inu
17 J. Kopitar, M. Čop, Izbrano delo, Ljubljana 1973, 32, 33.
209
na protestantsko jezikovno tradicijo (Evangelija inu listuvi, tj. Evangeliji
in pisma, 1612/1613). Dejstvo, da je ljubljanska škofija vse do jože-
finskih reform imela svoje župnije na Kranjskem, Koroškem in
Štajerskem, je bilo pri tem še posebej pomembno: naddeželni knjižni
jezik, kakršnega sta pisala Trubar in Dalmatin, je bil pripravno orodje
tudi za njegove (večinoma neuresničene) velikopotezne založniške
načrte.
Dva prirejena ponatisa Zimskih uric v 18. stoletju, Hipolitov latinski
iz leta 1715 in nemški iz leta 1758, sta močno utrdila kontinuiteto
(vse)slovenske knjižnojezikovne tradicije, ki se ni ozirala na meje
staroavstrijskih kronovin. (Zaradi močne prevlade tekstnih žanrov,
ki so bili vezani na govorno oziroma pevsko, od kraja do kraja močno
različno izvedbo – pridiga, cerkvena pesem –, je bila v 17. in v začetku
18. stoletja kontinuiteta naddeželnega knjižnojezikovnega izročila
nekoliko načeta.) To še zlasti velja za izdajo Bohoričeve slovnice leta
1758, ki so jo pripravili jezuiti v Celovcu.
Prav nič presenetljivega ni, da je bil odpor proti »emonocentri-
stičnim« slovničarskim ambicijam in ekshibicijam o. Marka Pohlina
(1735–1801) v naslednjih desetletjih (Kraynska grammatika 1768, 1783)
še posebej močan na Koroškem (zlasti pri jezuitu Ožbaltu Gutsmanu,
1727–1790). Toda milostni udarec je samosilniški o. Marko – ki se je
po vsej pravici imel za prvega slovničarja kranjskega jezika (Bohorič je
vsekakor bil slovenski slovničar!) – nazadnje dobil od svojih sodeže-
lanov. Katoliški prevajalci Svetega pisma z Jurijem Japljem (1744–1807)
na čelu so ga v letih 1784–1802 povsem obšli, Jernej Kopitar (1780–
1844) pa se je navduševal nad njegovim koroškim nasprotnikom
Gutsmanom,17 ki je zastopal naddeželni knjižnojezikovni koncept.
Gutsman je namreč leta 1777 izdal Slovensko slovnico, 1789 pa Nemško-
slovenski slovar – medtem ko je Pohlin pisal v senci perutnic kranjskega
orla (Kraynska grammatika, Krajnska kroneka, Bibliotheca Carnioliae).
Toda zdi se, da je tik pred smrtjo celo sam o. Marko obupal nad svojim
prvotnim konceptom in kapituliral pred zagovorniki slovenske knjiž-
nojezikovne celovitosti in enotnosti. Leta 1799 je namreč izdal knjigo
z močno poudarjenim »naddeželnim naslovom« Buque za brati inu
17 J. Kopitar, M. Čop, Izbrano delo, Ljubljana 1973, 32, 33.
209
