Page 252 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 252
RAZGLEDI, VPOGLEDI
zmote ločiti, in de ne bojo taciga vabljenja poslušali, sim vendar jaz,
ko sim po božji dobrotljivi milosti sosebno poklican, nad zakladam
(šacam) svete katoliške vere med vernimi čuti, čast katoliške cerkve
vedno pred očmi imeti, ter se za njo potegovati, in po vsi svoji moči
skerbeti, de duše vernih, za ktere bom mogel jez odgovor dajati, zavolj
mojiga molčanja nobene škode ne terpe, po svoji vikši pastirski službi
per svoji vesti dolžan, svoj glas zoper tako vabljenje povzdigniti, ter
katoličane za zdaj in za vselej z vso skerbljivostjo opominjati, de se
naj nikar ne vdeležijo nekatoliške službe božje, in de naj nikar pri nji
ne pomagajo, ker bi s takim vdeleženjem in pomaganjem očitno na
znanje dajali, de to, katoliški cerkvi ptujo službo božjo poterdijo, de
se zoper ojstro prepoved katoliške cerkve, v duhovnih rečeh z drugimi
ptujimi, krivovernimi družbami zedinijo; in s tem bi očitno kazali,
de jim za katoliško cerkev ni veliko mar, ali pa je še clo, de jo grozno
malo čislajo alj obrajtajo; taciga obnašanja pa se mora vsaki katoličan,
kteri hoče tega svojiga imena vredin biti in vredin tudi ostati, z vso
skerbjo varovati«.
»Kakor močno pa me moja apostoljska služba veže, vse verne k
njih dušnimu pridu pred tacimi zmotami svariti, in vsako škodo od
naše dobre matere, svete katoljske cerkve po vsi moči odverniti; ravno
tako pa tudi ne morem svojiga opominjevanja zadostikrat ponoviti
in perporočiti, de, čeravno zmoto sovražiti moramo, svojiga zmote-
niga bližnjiga pa vendar nikdar sovražiti ne smemo; de nikolj ker-
šanske ljubezni, ki v svojim bližnjim podobo božjo in odrešeniga po
Kristusu vidi, pozabiti; njemu v stiskah svoje pomoči nikdar odreči,
sosebno pa nikolj nehati ne smemo, vedno, sosebno pa v praznik
Razglašenja Gospodoviga v svojih cerkvah k sedežu (tronu) milosti
božje prav goreče zanj moliti, de naj Bog, usmiljeni Oče, da našim
zmotenim bratom zvezdo prave luči persijati, in spoznati, de se luč in
resnica, gnada in zveličanje le v katoliški cerkvi najde.«2
Vendar je škof s tem dosegel ravno nasproten učinek, kajti pred
cerkvijo se je zbralo na stotine ljudi (katoličanov), ki niso nikakor
mogli vsi v cerkev. Saj je bil to velik dogodek za Kranjsko, ki se ne
zgodi vsak dan. […]
2 Zgodnja Danica, Katoliški cerkveni list, Ljubljana 1852, 8.
250
zmote ločiti, in de ne bojo taciga vabljenja poslušali, sim vendar jaz,
ko sim po božji dobrotljivi milosti sosebno poklican, nad zakladam
(šacam) svete katoliške vere med vernimi čuti, čast katoliške cerkve
vedno pred očmi imeti, ter se za njo potegovati, in po vsi svoji moči
skerbeti, de duše vernih, za ktere bom mogel jez odgovor dajati, zavolj
mojiga molčanja nobene škode ne terpe, po svoji vikši pastirski službi
per svoji vesti dolžan, svoj glas zoper tako vabljenje povzdigniti, ter
katoličane za zdaj in za vselej z vso skerbljivostjo opominjati, de se
naj nikar ne vdeležijo nekatoliške službe božje, in de naj nikar pri nji
ne pomagajo, ker bi s takim vdeleženjem in pomaganjem očitno na
znanje dajali, de to, katoliški cerkvi ptujo službo božjo poterdijo, de
se zoper ojstro prepoved katoliške cerkve, v duhovnih rečeh z drugimi
ptujimi, krivovernimi družbami zedinijo; in s tem bi očitno kazali,
de jim za katoliško cerkev ni veliko mar, ali pa je še clo, de jo grozno
malo čislajo alj obrajtajo; taciga obnašanja pa se mora vsaki katoličan,
kteri hoče tega svojiga imena vredin biti in vredin tudi ostati, z vso
skerbjo varovati«.
»Kakor močno pa me moja apostoljska služba veže, vse verne k
njih dušnimu pridu pred tacimi zmotami svariti, in vsako škodo od
naše dobre matere, svete katoljske cerkve po vsi moči odverniti; ravno
tako pa tudi ne morem svojiga opominjevanja zadostikrat ponoviti
in perporočiti, de, čeravno zmoto sovražiti moramo, svojiga zmote-
niga bližnjiga pa vendar nikdar sovražiti ne smemo; de nikolj ker-
šanske ljubezni, ki v svojim bližnjim podobo božjo in odrešeniga po
Kristusu vidi, pozabiti; njemu v stiskah svoje pomoči nikdar odreči,
sosebno pa nikolj nehati ne smemo, vedno, sosebno pa v praznik
Razglašenja Gospodoviga v svojih cerkvah k sedežu (tronu) milosti
božje prav goreče zanj moliti, de naj Bog, usmiljeni Oče, da našim
zmotenim bratom zvezdo prave luči persijati, in spoznati, de se luč in
resnica, gnada in zveličanje le v katoliški cerkvi najde.«2
Vendar je škof s tem dosegel ravno nasproten učinek, kajti pred
cerkvijo se je zbralo na stotine ljudi (katoličanov), ki niso nikakor
mogli vsi v cerkev. Saj je bil to velik dogodek za Kranjsko, ki se ne
zgodi vsak dan. […]
2 Zgodnja Danica, Katoliški cerkveni list, Ljubljana 1852, 8.
250
