Page 248 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 248
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Virantovi hiši in določili, da se od sedaj naprej imenujejo »Evange-
ličanska cerkvena občina v Ljubljani in njeni okolici«.
Naredili so si tudi nekak provizorični red in izvolili pet pred-
stojnikov (W. F. Günzler, G. Heimann, J. Hermann, D. Moline in dr.
von Nagy) in njihove namestnike (M. Lausch, F. Eder, F. Bamberg), ki
naj bi jih zastopali dve leti. Za to filialno občestvo, ki je obsegalo
180—200 članov, so nastopile velike naloge. Predvsem se je vodstvo
sedaj trudilo, da bi opozorilo nase vse ljudi, ki so bili razsejani po celi
Kranjski. Treba jih je bilo spodbuditi, da bi začeli darovati denar. Nato
pa se je morala že začeti priprava na gradnjo cerkve. Za pomoč so
vprašali profesorja Heidelhoffa iz Nürnberga, ki je nekoč izdelal načrt
za evangličansko cerkev v Welsu. V bistvu so ta načrt potem tudi
obdržali, pa čeprav je bil nekoliko prevelik. Ko pa so uredili te zadeve,
so lahko začeli z zbiranjem preostalega denarja za samo gradnjo. Že
malo pred 12. januarjem leta 1849 so napisali prvo prošnjo pod
vodstvom obeh tržaških duhovnikov. Napisali so jo vsem prijateljem
vere in evangeličanske svobode, prav posebno pa vsem protestan-
tovskim sobratom v Avstriji in tudi zunaj nje. Oba duhovnika iz Trsta
sta delovala po svojih najboljših močeh in zbirala denar po svojih
občinah. Med darovalci so bila znana tržaška imena, kot npr. družina
Ganzoni, družina Escher, družina Cloctta itd.
30. maja istega leta je pastor Steinacker obiskal evangeličansko
kraljico Grčije, ko je bila na poti v rodno Nemčijo in se je ustavila v
Trstu. Predstavil ji je stanje ljubljanskih evangeličanov.
Pastor Buschbeck pa je poporosil za pomoč pri sofinanciranju
kneza Leopolda von Anhalt-Dessau, ko je ravno konfirmiral njego-
vega nečaka.
Tako sta oba pastorja zbrala kar nekaj sredstev. Nanje pa ni pozabil
niti pastor Wolf, ki je tedaj še vedno prebival v Zürichu.
A tudi Heimann sam je pisal prošnje. Pisal je tako, da je nagovarjal
vsakogar posebej. Pošiljal jih je na različne konce sveta: v Avstrijo,
Švico, Anglijo. Pisal je tudi v Berlin profesorju dr. Hengstenbergu,
pastorju Uhlichu v Magdeburg, na različne evangličanske občine,
svojim prijateljem, sorodnikom, znancem, raznim strokovnjakom in
raznim drugim pomembnim osebnostim. Denar sta poleg drugih
poslala tudi kralj Saške in združenje Gustava Adolfa. […]
246
Virantovi hiši in določili, da se od sedaj naprej imenujejo »Evange-
ličanska cerkvena občina v Ljubljani in njeni okolici«.
Naredili so si tudi nekak provizorični red in izvolili pet pred-
stojnikov (W. F. Günzler, G. Heimann, J. Hermann, D. Moline in dr.
von Nagy) in njihove namestnike (M. Lausch, F. Eder, F. Bamberg), ki
naj bi jih zastopali dve leti. Za to filialno občestvo, ki je obsegalo
180—200 članov, so nastopile velike naloge. Predvsem se je vodstvo
sedaj trudilo, da bi opozorilo nase vse ljudi, ki so bili razsejani po celi
Kranjski. Treba jih je bilo spodbuditi, da bi začeli darovati denar. Nato
pa se je morala že začeti priprava na gradnjo cerkve. Za pomoč so
vprašali profesorja Heidelhoffa iz Nürnberga, ki je nekoč izdelal načrt
za evangličansko cerkev v Welsu. V bistvu so ta načrt potem tudi
obdržali, pa čeprav je bil nekoliko prevelik. Ko pa so uredili te zadeve,
so lahko začeli z zbiranjem preostalega denarja za samo gradnjo. Že
malo pred 12. januarjem leta 1849 so napisali prvo prošnjo pod
vodstvom obeh tržaških duhovnikov. Napisali so jo vsem prijateljem
vere in evangeličanske svobode, prav posebno pa vsem protestan-
tovskim sobratom v Avstriji in tudi zunaj nje. Oba duhovnika iz Trsta
sta delovala po svojih najboljših močeh in zbirala denar po svojih
občinah. Med darovalci so bila znana tržaška imena, kot npr. družina
Ganzoni, družina Escher, družina Cloctta itd.
30. maja istega leta je pastor Steinacker obiskal evangeličansko
kraljico Grčije, ko je bila na poti v rodno Nemčijo in se je ustavila v
Trstu. Predstavil ji je stanje ljubljanskih evangeličanov.
Pastor Buschbeck pa je poporosil za pomoč pri sofinanciranju
kneza Leopolda von Anhalt-Dessau, ko je ravno konfirmiral njego-
vega nečaka.
Tako sta oba pastorja zbrala kar nekaj sredstev. Nanje pa ni pozabil
niti pastor Wolf, ki je tedaj še vedno prebival v Zürichu.
A tudi Heimann sam je pisal prošnje. Pisal je tako, da je nagovarjal
vsakogar posebej. Pošiljal jih je na različne konce sveta: v Avstrijo,
Švico, Anglijo. Pisal je tudi v Berlin profesorju dr. Hengstenbergu,
pastorju Uhlichu v Magdeburg, na različne evangličanske občine,
svojim prijateljem, sorodnikom, znancem, raznim strokovnjakom in
raznim drugim pomembnim osebnostim. Denar sta poleg drugih
poslala tudi kralj Saške in združenje Gustava Adolfa. […]
246
