Page 250 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 250
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Elze je prispel v Ljubljano okoli božiča leta 1851, ravno še ob
pravem času, da so se lahko pomenili glede bližnje blagoslovitve
cerkve.
V tem času pa so vseskozi zbirali denar. Denar so prejeli od
gospoda A. B. F. Preidela z Dunaja in od ministra za bogočastje v
Stockholmu. Iz Strassburga jim je pisal gospod Bruch.
Predvsem pa jim je leta 1851 denarno pomagalo društvo Gustav
Adolf. Vseskozi so bedeli nad razvojem Ljubljane. Glavni del svojega
denarja so podarili ravno Ljubljani. Na razpolago so imeli več občin,
katerim bi lahko darovali denar: občina Brilon v Westfaliji, Ljubljana
in Szydlowiec [na Poljskem].
Vojaški pridigar Borok iz Poznanja je govoril sicer za Szydlowiec,
vendar pa hkrati ni govoril proti Ljubljani in jo je lepo pohvalil, češ
da daruje denar tudi sama, pa čeprav ga sama potrebuje. Tudi če ni
bilo poleg nobenega »Ljubljančana«, so drugi o njih lepo govorili in
jih zagovarjali. Govorilo se je o tem, da leži Ljubljana v katoliški deželi,
medtem ko je Szydlowiec v Prusiji; opozorili so, kako težka je bila
evangeličanska preteklost na Kranjskem; na težave, ki jih je morala ta
cerkvena občina prestati; kako so s težavo postali enakopravni itd..
Gospod Krause iz Breslaua [Wrocław] je v svojem govoru poudaril,
da je cerkev v Ljubljani edina evangeličanska [cerkev v Avstriji], ki
ima zvonik in zvonove.
Tudi gospod Hobe je zagovarjal Ljubljano. Najbolj pa je te ljudi
prevzelo to, da so ljubljanski evangeličani veliko plačali tudi sami.
Heimann je na primer prispeval ogromno svojega denarja. Ravno te
žrtve pa niso bile zaman, ampak so pripeljale do tega, da so se pri
tem društvu ljudje odločili za evangličansko občino v Ljubljani.
Društvo Gustav Adolf je natisnilo kratko predstavitev ljubljanske
občine in jo poslalo svojim vejam (podružnicam). Nikoli več to
društvo ni bilo tako enotno kot ravno pri tem glavnem daru za
Ljubljano. Heimannu pa je bilo poplačano zaupanje, ko je za gradnjo
cerkve vnaprej dal denar in točno vedel, da ga to društvo ne bo pustilo
na cedilu, ampak mu bo denar nekoč vrnilo. […]
Konec leta 1851 so bili že tako daleč, da so predsedujoči lahko
poklicali gospoda superintendenta Franza z Dunaja, da naj osebno
pride k blagoslovitvi njihove cerkve. Cerkev so poimenovali »Kristu-
248
Elze je prispel v Ljubljano okoli božiča leta 1851, ravno še ob
pravem času, da so se lahko pomenili glede bližnje blagoslovitve
cerkve.
V tem času pa so vseskozi zbirali denar. Denar so prejeli od
gospoda A. B. F. Preidela z Dunaja in od ministra za bogočastje v
Stockholmu. Iz Strassburga jim je pisal gospod Bruch.
Predvsem pa jim je leta 1851 denarno pomagalo društvo Gustav
Adolf. Vseskozi so bedeli nad razvojem Ljubljane. Glavni del svojega
denarja so podarili ravno Ljubljani. Na razpolago so imeli več občin,
katerim bi lahko darovali denar: občina Brilon v Westfaliji, Ljubljana
in Szydlowiec [na Poljskem].
Vojaški pridigar Borok iz Poznanja je govoril sicer za Szydlowiec,
vendar pa hkrati ni govoril proti Ljubljani in jo je lepo pohvalil, češ
da daruje denar tudi sama, pa čeprav ga sama potrebuje. Tudi če ni
bilo poleg nobenega »Ljubljančana«, so drugi o njih lepo govorili in
jih zagovarjali. Govorilo se je o tem, da leži Ljubljana v katoliški deželi,
medtem ko je Szydlowiec v Prusiji; opozorili so, kako težka je bila
evangeličanska preteklost na Kranjskem; na težave, ki jih je morala ta
cerkvena občina prestati; kako so s težavo postali enakopravni itd..
Gospod Krause iz Breslaua [Wrocław] je v svojem govoru poudaril,
da je cerkev v Ljubljani edina evangeličanska [cerkev v Avstriji], ki
ima zvonik in zvonove.
Tudi gospod Hobe je zagovarjal Ljubljano. Najbolj pa je te ljudi
prevzelo to, da so ljubljanski evangeličani veliko plačali tudi sami.
Heimann je na primer prispeval ogromno svojega denarja. Ravno te
žrtve pa niso bile zaman, ampak so pripeljale do tega, da so se pri
tem društvu ljudje odločili za evangličansko občino v Ljubljani.
Društvo Gustav Adolf je natisnilo kratko predstavitev ljubljanske
občine in jo poslalo svojim vejam (podružnicam). Nikoli več to
društvo ni bilo tako enotno kot ravno pri tem glavnem daru za
Ljubljano. Heimannu pa je bilo poplačano zaupanje, ko je za gradnjo
cerkve vnaprej dal denar in točno vedel, da ga to društvo ne bo pustilo
na cedilu, ampak mu bo denar nekoč vrnilo. […]
Konec leta 1851 so bili že tako daleč, da so predsedujoči lahko
poklicali gospoda superintendenta Franza z Dunaja, da naj osebno
pride k blagoslovitvi njihove cerkve. Cerkev so poimenovali »Kristu-
248
