Page 251 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 251
BREDA DVORÁK DRA[LER
sova cerkev«. Bila je zima in vreme ni bilo ravno naklonjeno, vendar
je superintendent vseeno prišel.
Nastopil je 6. januar [1852], ki je pomenil za ljubljanske evange-
ličane dvojni praznik: končno so smeli blagosloviti svojo novo cerkev
in prvič so vpeljali svojega duhovnika. To je bil zanje nepozaben dan,
eden najbolj pomembnih v njihovi zgodovini. Z velikim veseljem in
vnemo so predsedujoči pisali razna povabila vsem svojim prijateljem
in duhovnikom, ki so spremljali Ljubljano skozi leta iz tujine. Ta dan
pa je pomenil tudi javno slovo od vseh teh ljudi, posebno pa od obeh
tržaških pastorjev, ki sta tako vdano skrbela za to »svojo« čredo. S
toplimi besedami se je vodstvo občine zahvalilo gospodu Buschbecku
za vse, kar je storil zanje.
Tako je za Ljubljano napočil čas, da se loči od svojega materinskega
občestva v Trstu. Ljudje so to ločitev sprejeli brez kake nejevolje, z
ljubeznijo in hvaležnostjo. Vsi duhovniki, ki so kdaj tukaj vodili kako
bogoslužje, razen pastorja Wolfa, ki težavne in dolge poti iz Züricha
ni zmogel, so se udeležili te slavnostne blagoslovitve. V ta namen je
ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf napisal pastirsko pismo. Prebrano
je bilo v nedeljo pred tem praznikom v vseh cerkvah. V njem opozarja
vernike na ljubezen, usmiljenje in na pomoč za vse ljudi. Ljudi pa
opozorja bolj v katoliški logiki, da naj ne obiskujejo nekatoliških
bogoslužij, ne sedaj in tudi sicer nikoli. Kajti nekatoliške maše, prvič,
niso na isti ravni kot katoliške, poleg tega pa »katoličani«, ki jih obi-
skujejo, odkrito priznavajo, da se z razlikami med obema veroizpo-
vedima strinjajo. In to za katoliško cerkev ni dopustno, saj pomeni,
da je takim ljudem zanjo malo mar, ali pa celo, da jo podcenjujejo.
Če pa je katoličan pravi, bo vedno pazil na to, da ne bo blatil svojega
»katolištva«.
Pismo je bilo izdano v nedeljo pred sv. Tremi kralji in se je glasilo:
»Po mestu gre govorica, de so tudi katoličani k praznovanju
evangeljskiga tempeljna povabljeni, in de bi per bogoslužnim petji še
clo katoliška mladost pomagala.«
»Ta govorica me je z britkostjo napolnila, in gotovo so tudi verni
tega poglavitniga mesta z milovanjem in začudenjem zaslišali, de se
od njih perčakuje, de bojo tudi oni k nekatoliški službi božji peršli,
in per nji pomagali. Desiravno upam, de se sami zmožni, resnico od
249
sova cerkev«. Bila je zima in vreme ni bilo ravno naklonjeno, vendar
je superintendent vseeno prišel.
Nastopil je 6. januar [1852], ki je pomenil za ljubljanske evange-
ličane dvojni praznik: končno so smeli blagosloviti svojo novo cerkev
in prvič so vpeljali svojega duhovnika. To je bil zanje nepozaben dan,
eden najbolj pomembnih v njihovi zgodovini. Z velikim veseljem in
vnemo so predsedujoči pisali razna povabila vsem svojim prijateljem
in duhovnikom, ki so spremljali Ljubljano skozi leta iz tujine. Ta dan
pa je pomenil tudi javno slovo od vseh teh ljudi, posebno pa od obeh
tržaških pastorjev, ki sta tako vdano skrbela za to »svojo« čredo. S
toplimi besedami se je vodstvo občine zahvalilo gospodu Buschbecku
za vse, kar je storil zanje.
Tako je za Ljubljano napočil čas, da se loči od svojega materinskega
občestva v Trstu. Ljudje so to ločitev sprejeli brez kake nejevolje, z
ljubeznijo in hvaležnostjo. Vsi duhovniki, ki so kdaj tukaj vodili kako
bogoslužje, razen pastorja Wolfa, ki težavne in dolge poti iz Züricha
ni zmogel, so se udeležili te slavnostne blagoslovitve. V ta namen je
ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf napisal pastirsko pismo. Prebrano
je bilo v nedeljo pred tem praznikom v vseh cerkvah. V njem opozarja
vernike na ljubezen, usmiljenje in na pomoč za vse ljudi. Ljudi pa
opozorja bolj v katoliški logiki, da naj ne obiskujejo nekatoliških
bogoslužij, ne sedaj in tudi sicer nikoli. Kajti nekatoliške maše, prvič,
niso na isti ravni kot katoliške, poleg tega pa »katoličani«, ki jih obi-
skujejo, odkrito priznavajo, da se z razlikami med obema veroizpo-
vedima strinjajo. In to za katoliško cerkev ni dopustno, saj pomeni,
da je takim ljudem zanjo malo mar, ali pa celo, da jo podcenjujejo.
Če pa je katoličan pravi, bo vedno pazil na to, da ne bo blatil svojega
»katolištva«.
Pismo je bilo izdano v nedeljo pred sv. Tremi kralji in se je glasilo:
»Po mestu gre govorica, de so tudi katoličani k praznovanju
evangeljskiga tempeljna povabljeni, in de bi per bogoslužnim petji še
clo katoliška mladost pomagala.«
»Ta govorica me je z britkostjo napolnila, in gotovo so tudi verni
tega poglavitniga mesta z milovanjem in začudenjem zaslišali, de se
od njih perčakuje, de bojo tudi oni k nekatoliški službi božji peršli,
in per nji pomagali. Desiravno upam, de se sami zmožni, resnico od
249
