Page 258 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 258
PORTRETI
izvolila za rednega duhovnega višjega cerkvenega svetnika. Po izvo-
litvi v vodilno cerkveno telo, v Višji cerkveni svet (Oberkirchenrat), ki
ga sestavljajo cerkveni svetniki iz vrst duhovščine in iz vrst laičnih
članov Cerkve, se je z družino (s soprogo, hčerjo in sinom) preselil
na Dunaj. Šest let pozneje ga je sinoda izvolila za škofa Evangeli-
čanske cerkve augsburške veroizpovedi v Avstriji. Škofovsko službo
je opravljal do leta 1983, ko se je upokojil in se odselil nazaj na
avstrijsko Koroško, v majhen kraj Breže (Fresach). Tu je že leta 1960
ustanovil v nekdanji evangeličanski molilnici Evangeličanski škofijski
muzej na Koroškem (Evangelisches Diozösanmuseum in Kärnten,
prvi tak muzej v Avstriji) ter zanj zbiral gradivo predvsem iz obdobja
reformacije.
Do izteka svoje življenjske poti je živel na svojem domu v Brežah,
kjer je v 92. letu starosti ob navzočnosti svoje soproge in hčere mirno
zaspal.
Cerkveni zgodovinar
Za Sakrauskega je bila cerkvena zgodovina del ozanjevanja, duhov-
niški poklic je povezoval s poklicem cerkvenega zgodovinarja. Težišče
njegovih raziskav je bila predvsem Luthrova teologija in zgodovina
luteranskih veroizpovedi v 16. stoletju. Posebej ga je zanimalo flaci-
janstvo, to je teološka smer (teološko učenje) Matije Vlačića Ilirika
(Matthias Flacius Illyricus, 1520–1575) iz Labina v hrvaški Istri. Tega
luteranskega teologa, ki je bil zaradi »dogmatične skrajnosti«, pred-
vsem v razumevanju izvirnega greha, v sporu z mnogimi takratnimi
teologi, je pokojni Sakrausky poimenoval za »rešitelja luteranstva« v
nekaterih delih južne Evrope. (Vpliv flacijanstva na slovenske refor-
matorje je bil večinoma odpravljen s podpisom veroizpovednega spisa
Formula concordiae.)
Z enako vnemo je raziskoval zgodovino reformacije in protestan-
tizma na Češkem in v Avstriji, zlasti v notranjeavstrijskih deželah
Koroški in Kranjski. V času svojega službovanja na Koroškem se je
Sakrausky posvetil raziskovanju življenja in delovanja majhne dvo-
jezične občine Zagoriče (Agoritschach), v kateri sta se po dobi proti-
reformacije najdlje ohranila evangeličanska cerkvena občina in slo-
venska beseda. Ta »slovenska beseda« je utihnila šele leta 1878.
256
izvolila za rednega duhovnega višjega cerkvenega svetnika. Po izvo-
litvi v vodilno cerkveno telo, v Višji cerkveni svet (Oberkirchenrat), ki
ga sestavljajo cerkveni svetniki iz vrst duhovščine in iz vrst laičnih
članov Cerkve, se je z družino (s soprogo, hčerjo in sinom) preselil
na Dunaj. Šest let pozneje ga je sinoda izvolila za škofa Evangeli-
čanske cerkve augsburške veroizpovedi v Avstriji. Škofovsko službo
je opravljal do leta 1983, ko se je upokojil in se odselil nazaj na
avstrijsko Koroško, v majhen kraj Breže (Fresach). Tu je že leta 1960
ustanovil v nekdanji evangeličanski molilnici Evangeličanski škofijski
muzej na Koroškem (Evangelisches Diozösanmuseum in Kärnten,
prvi tak muzej v Avstriji) ter zanj zbiral gradivo predvsem iz obdobja
reformacije.
Do izteka svoje življenjske poti je živel na svojem domu v Brežah,
kjer je v 92. letu starosti ob navzočnosti svoje soproge in hčere mirno
zaspal.
Cerkveni zgodovinar
Za Sakrauskega je bila cerkvena zgodovina del ozanjevanja, duhov-
niški poklic je povezoval s poklicem cerkvenega zgodovinarja. Težišče
njegovih raziskav je bila predvsem Luthrova teologija in zgodovina
luteranskih veroizpovedi v 16. stoletju. Posebej ga je zanimalo flaci-
janstvo, to je teološka smer (teološko učenje) Matije Vlačića Ilirika
(Matthias Flacius Illyricus, 1520–1575) iz Labina v hrvaški Istri. Tega
luteranskega teologa, ki je bil zaradi »dogmatične skrajnosti«, pred-
vsem v razumevanju izvirnega greha, v sporu z mnogimi takratnimi
teologi, je pokojni Sakrausky poimenoval za »rešitelja luteranstva« v
nekaterih delih južne Evrope. (Vpliv flacijanstva na slovenske refor-
matorje je bil večinoma odpravljen s podpisom veroizpovednega spisa
Formula concordiae.)
Z enako vnemo je raziskoval zgodovino reformacije in protestan-
tizma na Češkem in v Avstriji, zlasti v notranjeavstrijskih deželah
Koroški in Kranjski. V času svojega službovanja na Koroškem se je
Sakrausky posvetil raziskovanju življenja in delovanja majhne dvo-
jezične občine Zagoriče (Agoritschach), v kateri sta se po dobi proti-
reformacije najdlje ohranila evangeličanska cerkvena občina in slo-
venska beseda. Ta »slovenska beseda« je utihnila šele leta 1878.
256
