Page 262 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 262
PORTRETI
FRANCE KIDRI^
1880–1950
Literarni zgodovinar France Kidrič sodi med najpomembnejše
raziskovalce slovenske reformacije; v prvi polovici 20. stoletja je
odločilno vplival na oblikovanje in uveljavljanje njene podobe ne le v
svoji ožji stroki, temveč v skupnem območju humanističnih ved in
tudi širše, v kulturni zavesti sodobnikov.
Kidrič se je rodil 23. marca 1880 v Ratanski vasi pri Rogaški Slatini.
Gimnazijo je končal v Mariboru in v letih 1902–1906 študiral slavi-
stiko na Dunaju. Po doktoratu pri Vatroslavu Jagiću je še dve leti
ostal knjižničar v slavističnem seminarju, nato je delal v dunajski
dvorni knjižnici. Med prvo svetovno vojno je poleg bibliotekarske
službe poučeval ruščino na zavodu za orientalne jezike. Leta 1920 se
je na Dunaju habilitiral. Takoj nato je bil izvoljen za profesorja na
ljubljanski univerzi, kjer mu je pripadlo delovno področje »starejše
slovanske književnosti s posebnim ozirom na slovensko«, kar pa je
dejansko pomenilo predvsem starejšo slovensko književnost. Poleg
tega je od študijskega leta l925/26 naprej predaval tudi primerjalno
literarno zgodovino. Ob pedagoškem in raziskovalnem delu je veliko
objavljal in prevzemal organizacijske obveznosti. Trikrat je bil dekan
filozofske fakultete in v letu l923/24 rektor univerze. Bil je član
Znanstvenega društva za humanistične vede in ustanovni član Aka-
demije znanosti in umetnosti. Po nazorskem in političnem prepri-
čanju je sodil k levi inteligenci, vendar je zavzemal samostojna,
strankarsko nevezana stališča. Leta 1921 je podpisal avtonomistično
izjavo slovenskih kulturnih delavcev. Pred izbruhom druge svetovne
vojne je sodeloval v Društvu prijateljev Sovjetske zveze. Med okupa-
cijo je bil član matičnega odbora OF na univerzi. Čas od februarja
260
FRANCE KIDRI^
1880–1950
Literarni zgodovinar France Kidrič sodi med najpomembnejše
raziskovalce slovenske reformacije; v prvi polovici 20. stoletja je
odločilno vplival na oblikovanje in uveljavljanje njene podobe ne le v
svoji ožji stroki, temveč v skupnem območju humanističnih ved in
tudi širše, v kulturni zavesti sodobnikov.
Kidrič se je rodil 23. marca 1880 v Ratanski vasi pri Rogaški Slatini.
Gimnazijo je končal v Mariboru in v letih 1902–1906 študiral slavi-
stiko na Dunaju. Po doktoratu pri Vatroslavu Jagiću je še dve leti
ostal knjižničar v slavističnem seminarju, nato je delal v dunajski
dvorni knjižnici. Med prvo svetovno vojno je poleg bibliotekarske
službe poučeval ruščino na zavodu za orientalne jezike. Leta 1920 se
je na Dunaju habilitiral. Takoj nato je bil izvoljen za profesorja na
ljubljanski univerzi, kjer mu je pripadlo delovno področje »starejše
slovanske književnosti s posebnim ozirom na slovensko«, kar pa je
dejansko pomenilo predvsem starejšo slovensko književnost. Poleg
tega je od študijskega leta l925/26 naprej predaval tudi primerjalno
literarno zgodovino. Ob pedagoškem in raziskovalnem delu je veliko
objavljal in prevzemal organizacijske obveznosti. Trikrat je bil dekan
filozofske fakultete in v letu l923/24 rektor univerze. Bil je član
Znanstvenega društva za humanistične vede in ustanovni član Aka-
demije znanosti in umetnosti. Po nazorskem in političnem prepri-
čanju je sodil k levi inteligenci, vendar je zavzemal samostojna,
strankarsko nevezana stališča. Leta 1921 je podpisal avtonomistično
izjavo slovenskih kulturnih delavcev. Pred izbruhom druge svetovne
vojne je sodeloval v Društvu prijateljev Sovjetske zveze. Med okupa-
cijo je bil član matičnega odbora OF na univerzi. Čas od februarja
260
