Page 263 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 263
DARKO DOLINAR
l942 do osvoboditve je prestal v italijanskih in nemških zaporih in
internaciji. Po vrnitvi je bil jeseni 1945 izvoljen za predsednika SAZU.
Leta l948 je zaradi bolezni moral opustiti predavanja na univerzi in
postal prvi upravnik akademijskega inštituta za literature, ki je bil
takrat ustanovljen na njegovo pobudo. Umrl je 11. aprila 1950.
Takoj po končanem študiju je v javnosti nastopil s kritikami in
polemikami, v katerih je ostro zavračal diletantizem in ideološko
tendenčnost tedanje slovenske strokovne publicistike. Hkrati je začel
objavljati bibliografske prispevke, biografske članke in analize posa-
meznih slovstvenih in kulturnozgodovinskih vprašanj. Po prihodu
na ljubljansko univerzo je sistematično preveril dotlej znano lite-
rarnozgodovinsko gradivo in ga dopolnil z novimi viri. Utrdil je
bibliografsko in kronološko ogrodje za raziskovanje starejših dob,
preiskal biografije številnih slovstvenih delavcev in obdelal vrsto širših
problemov literarne in kulturne zgodovine.
Glavno Kidričevo delo je Zgodovina slovenskega slovstva (1929–38).
Po prvotnem načrtu naj bi zajemala čas od slovstvenih začetkov v
zgodnjem srednjem veku do marčne revolucije, vendar je segla le do
leta 1819. S poznejšimi desetletji, ki se jih to veliko sintetično delo ni
več dotaknilo, se ukvarjajo Kidričeve prešernoslovske raziskave.
Dolgo vrsto študij o Prešernu in njegovi dobi, v pretežni večini
biografskih, je zaokrožil s kritično izdajo njegovih pesmi in pisem
(1936) ter z monografijo o njem (1938), v kateri pa tudi ni zajel
celotnega pesnikovega življenjskega obdobja, temveč je segel le do
leta 1838; v poznejših letih je objavil samo še nekaj odlomkov iz
načrtovanega nadaljevanja. Razlogov za to, da sta obe Kidričevi glavni
deli ostali nedokončani, je več: na eni strani ga je zadrževala obilica
gradiva ter zahtevnost zastavljenega delovnega načrta, na drugi strani
pa težavne življenjske razmere zaradi bolezni in zaradi ilegalnega
revolucionarnega delovanja sina Borisa. Kljub temu je njegov znan-
stveni opus impresiven, po obsegu in vsebini vreden upoštevanja in
spoštovanja.
France Kidrič je izšel iz filološke slavistične šole, se znanstveno
formiral v stiku z literarnozgodovinskim pozitivizmom in razvil
posebno varianto te smeri, prilagojeno značilnostim izbranega razi-
skovalnega predmeta – slovenske literarne in kulturne preteklosti.
261
l942 do osvoboditve je prestal v italijanskih in nemških zaporih in
internaciji. Po vrnitvi je bil jeseni 1945 izvoljen za predsednika SAZU.
Leta l948 je zaradi bolezni moral opustiti predavanja na univerzi in
postal prvi upravnik akademijskega inštituta za literature, ki je bil
takrat ustanovljen na njegovo pobudo. Umrl je 11. aprila 1950.
Takoj po končanem študiju je v javnosti nastopil s kritikami in
polemikami, v katerih je ostro zavračal diletantizem in ideološko
tendenčnost tedanje slovenske strokovne publicistike. Hkrati je začel
objavljati bibliografske prispevke, biografske članke in analize posa-
meznih slovstvenih in kulturnozgodovinskih vprašanj. Po prihodu
na ljubljansko univerzo je sistematično preveril dotlej znano lite-
rarnozgodovinsko gradivo in ga dopolnil z novimi viri. Utrdil je
bibliografsko in kronološko ogrodje za raziskovanje starejših dob,
preiskal biografije številnih slovstvenih delavcev in obdelal vrsto širših
problemov literarne in kulturne zgodovine.
Glavno Kidričevo delo je Zgodovina slovenskega slovstva (1929–38).
Po prvotnem načrtu naj bi zajemala čas od slovstvenih začetkov v
zgodnjem srednjem veku do marčne revolucije, vendar je segla le do
leta 1819. S poznejšimi desetletji, ki se jih to veliko sintetično delo ni
več dotaknilo, se ukvarjajo Kidričeve prešernoslovske raziskave.
Dolgo vrsto študij o Prešernu in njegovi dobi, v pretežni večini
biografskih, je zaokrožil s kritično izdajo njegovih pesmi in pisem
(1936) ter z monografijo o njem (1938), v kateri pa tudi ni zajel
celotnega pesnikovega življenjskega obdobja, temveč je segel le do
leta 1838; v poznejših letih je objavil samo še nekaj odlomkov iz
načrtovanega nadaljevanja. Razlogov za to, da sta obe Kidričevi glavni
deli ostali nedokončani, je več: na eni strani ga je zadrževala obilica
gradiva ter zahtevnost zastavljenega delovnega načrta, na drugi strani
pa težavne življenjske razmere zaradi bolezni in zaradi ilegalnega
revolucionarnega delovanja sina Borisa. Kljub temu je njegov znan-
stveni opus impresiven, po obsegu in vsebini vreden upoštevanja in
spoštovanja.
France Kidrič je izšel iz filološke slavistične šole, se znanstveno
formiral v stiku z literarnozgodovinskim pozitivizmom in razvil
posebno varianto te smeri, prilagojeno značilnostim izbranega razi-
skovalnega predmeta – slovenske literarne in kulturne preteklosti.
261
