Page 264 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 264
PORTRETI
Za njegovo historično-empirično metodo je značilna težnja k obvla-
dovanju vsega relevantnega gradiva in k podrobnemu dokumenti-
ranju dejstev. Začenja z opisom, klasifikacijo in analizo posameznih
pojavov, ki jih dosledno opazuje v časovno razvojni perspektivi in jih
spleta v čedalje širše sklope. Na sintetični ravni obravnava literaturo s
kulturnih, političnih, socialnih in mednarodno primerjalnih vidikov,
in sicer tako, da jo tesno povezuje s celotno narodno zgodovino, ker
pač vidi v njej proizvod in manifestacijo narodovega življenja. V
njenem poteku razbira značilen temeljni vzorec, kakšnega je mogoče
opaziti pri večini evropskih nedržavnih, politično nesamostojnih
narodov. Po Kidriču so se Slovenci v zgodnjem srednjem veku vključili
v evropske zgodovinske procese v tako neugodnih razmerah, da jim
je to zavrlo normalen politični in družbeni razvoj ter s tem one-
mogočilo razcvet kulture. Zato je slovenska literatura v primerjavi
z literaturami razvitih narodov zamudniška. Temeljni problem v
poteku slovenske literarne in kulturne zgodovine je potemtakem
postopno premagovanje zamudništva v procesu t. i. preroda: ta se
začenja v drugi polovici 18. stoletja z zavestno rabo in gojenjem
maternega jezika ter z načrtnim književnim delovanjem, nato se
nadaljuje in postopno širi na vsa druga področja realnega družbenega
oz. zgodovinskega dogajanja. Poganja ga zavestno, smotrno delovanje
najprej redkih in potem čedalje številnejših literarnih in kulturnih
delavcev. Temeljnega pomena za njegov uspeh pa je to, da v njem
odigra osrednjo vlogo veliki pesnik: šele Prešeren je z genialno ustvar-
jalnostjo zmogel preseči zaviralno moč nasprotnih silnic in navzlic
neugodnim kulturnim, družbenim in političnim razmeram premo-
stiti velikanski zaostanek na literarno-umetniškem področju.
Prerodni proces je torej v žarišču Kidričevega raziskovalnega
interesa. To je že na prvi pogled razvidno tudi iz njegove Zgodovine,
saj kar štirje od njenih petih zvezkov obravnavajo prerodno dobo.
Med zgodnejšimi pojavi pa zasluži posebno pozornost zlasti doba
reformacije, saj se z njo začenja sklenjena načrtna jezikovna in knji-
ževna dejavnost v slovenščini, ki ustvarja pomembna izhodišča za
začetek preroda.
Kidrič se je z reformacijo sistematično ukvarjal dobri dve desetletji.
Začetno spodbudo je dobil ob proslavljanju 400-letnice Trubarjevega
262
Za njegovo historično-empirično metodo je značilna težnja k obvla-
dovanju vsega relevantnega gradiva in k podrobnemu dokumenti-
ranju dejstev. Začenja z opisom, klasifikacijo in analizo posameznih
pojavov, ki jih dosledno opazuje v časovno razvojni perspektivi in jih
spleta v čedalje širše sklope. Na sintetični ravni obravnava literaturo s
kulturnih, političnih, socialnih in mednarodno primerjalnih vidikov,
in sicer tako, da jo tesno povezuje s celotno narodno zgodovino, ker
pač vidi v njej proizvod in manifestacijo narodovega življenja. V
njenem poteku razbira značilen temeljni vzorec, kakšnega je mogoče
opaziti pri večini evropskih nedržavnih, politično nesamostojnih
narodov. Po Kidriču so se Slovenci v zgodnjem srednjem veku vključili
v evropske zgodovinske procese v tako neugodnih razmerah, da jim
je to zavrlo normalen politični in družbeni razvoj ter s tem one-
mogočilo razcvet kulture. Zato je slovenska literatura v primerjavi
z literaturami razvitih narodov zamudniška. Temeljni problem v
poteku slovenske literarne in kulturne zgodovine je potemtakem
postopno premagovanje zamudništva v procesu t. i. preroda: ta se
začenja v drugi polovici 18. stoletja z zavestno rabo in gojenjem
maternega jezika ter z načrtnim književnim delovanjem, nato se
nadaljuje in postopno širi na vsa druga področja realnega družbenega
oz. zgodovinskega dogajanja. Poganja ga zavestno, smotrno delovanje
najprej redkih in potem čedalje številnejših literarnih in kulturnih
delavcev. Temeljnega pomena za njegov uspeh pa je to, da v njem
odigra osrednjo vlogo veliki pesnik: šele Prešeren je z genialno ustvar-
jalnostjo zmogel preseči zaviralno moč nasprotnih silnic in navzlic
neugodnim kulturnim, družbenim in političnim razmeram premo-
stiti velikanski zaostanek na literarno-umetniškem področju.
Prerodni proces je torej v žarišču Kidričevega raziskovalnega
interesa. To je že na prvi pogled razvidno tudi iz njegove Zgodovine,
saj kar štirje od njenih petih zvezkov obravnavajo prerodno dobo.
Med zgodnejšimi pojavi pa zasluži posebno pozornost zlasti doba
reformacije, saj se z njo začenja sklenjena načrtna jezikovna in knji-
ževna dejavnost v slovenščini, ki ustvarja pomembna izhodišča za
začetek preroda.
Kidrič se je z reformacijo sistematično ukvarjal dobri dve desetletji.
Začetno spodbudo je dobil ob proslavljanju 400-letnice Trubarjevega
262
