Page 266 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 266
PORTRETI
giral in dopolnil bibliografske osnove, sestavil biografije glavnih
akterjev protestantskega gibanja ter osvetlil zgodovinsko dogajanje v
tej dobi z različnih zornih kotov. Svoje ugotovitve je posredoval
javnosti v univerzitetnih predavanjih, v številnih prispevkih v perio-
diki in v temeljnih enciklopedičnih delih – Slovenskem biografskem
leksikonu (SBL) in Narodni enciklopediji Srba, Hrvata i Slovenaca (NE,
1924-28). Med njegovimi značilnimi objavami iz teh let velja omeniti
Bibliografski uvod v zgodovino reformacijske književnosti, skupino člankov
o slovenskih knjigah v protestantski stanovski šoli, razpravo Ogrodje
za biografijo Primoža Trubarja ter članka o Bohoriču in o Dalmatinu v
SBL. Vrhunec tega raziskovalnega prizadevanja je sintetičen prikaz
reformacije v prvem zvezku Zgodovine slovenskega slovstva (1929). Z
njim, ali natančneje, s predelano drugo izdajo tega zvezka tri leta
pozneje pa se je Kidričevo sistematično obravnavanje reformacije
končalo. Odslej se je je dotaknil samo še priložnostno, zlasti v gesel-
skih člankih za SBL in v kakem polemičnem spisu. Le leta 1945 je v
predavanju na Radiu Ljubljana zadnjikrat strnjeno povzel svoje
poglede na Trubarjevo zgodovinsko vlogo in pomen.
Kidrič je književno dejavnost slovenskih protestantov vpel v kon-
tekst takratnih državnih, političnih, družbenih, gospodarskih, ver-
skih in kulturnih procesov ne le na slovenskih tleh oziroma v notra-
njeavstrijskih deželah, temveč po vsem cesarstvu in njegovi bližnji
soseščini. Razgrnil je motive, cilje in zunanje povezave reformacij-
skega verskega gibanja, opisal njegovo delovanje ter izluščil iz njegove
ideologije tiste impulze, ki so omogočali in pospeševali rabo doma-
čega jezika v cerkvi in z njo povezani šoli ter sprožili književno
dejavnost v slovenščini. Prikazal je potek zgodovinskega dogajanja v
vsej širini in mnogovrstni prepletenosti, okarakteriziral njegove
posamezne nosilce, skupine in središča ter razvrstil književno proiz-
vodnjo glede na funkcijo in namen v t. i. cerkveni oz. verski ter v
šolski oz. filološki repertorij. To mu je naposled omogočilo, da je
ovrednotil dobo, gibanje, njegove vodilne predstavnike in dosežke
glede na to, kaj so v danih zgodovinskih razmerah ustvarili in kaj so
s tem prispevali k poznejšemu razvoju slovenske književnosti, oziro-
ma kakšna izhodišča za prihodnjo literaturo, tudi umetniško, so
ustvarili.
264
giral in dopolnil bibliografske osnove, sestavil biografije glavnih
akterjev protestantskega gibanja ter osvetlil zgodovinsko dogajanje v
tej dobi z različnih zornih kotov. Svoje ugotovitve je posredoval
javnosti v univerzitetnih predavanjih, v številnih prispevkih v perio-
diki in v temeljnih enciklopedičnih delih – Slovenskem biografskem
leksikonu (SBL) in Narodni enciklopediji Srba, Hrvata i Slovenaca (NE,
1924-28). Med njegovimi značilnimi objavami iz teh let velja omeniti
Bibliografski uvod v zgodovino reformacijske književnosti, skupino člankov
o slovenskih knjigah v protestantski stanovski šoli, razpravo Ogrodje
za biografijo Primoža Trubarja ter članka o Bohoriču in o Dalmatinu v
SBL. Vrhunec tega raziskovalnega prizadevanja je sintetičen prikaz
reformacije v prvem zvezku Zgodovine slovenskega slovstva (1929). Z
njim, ali natančneje, s predelano drugo izdajo tega zvezka tri leta
pozneje pa se je Kidričevo sistematično obravnavanje reformacije
končalo. Odslej se je je dotaknil samo še priložnostno, zlasti v gesel-
skih člankih za SBL in v kakem polemičnem spisu. Le leta 1945 je v
predavanju na Radiu Ljubljana zadnjikrat strnjeno povzel svoje
poglede na Trubarjevo zgodovinsko vlogo in pomen.
Kidrič je književno dejavnost slovenskih protestantov vpel v kon-
tekst takratnih državnih, političnih, družbenih, gospodarskih, ver-
skih in kulturnih procesov ne le na slovenskih tleh oziroma v notra-
njeavstrijskih deželah, temveč po vsem cesarstvu in njegovi bližnji
soseščini. Razgrnil je motive, cilje in zunanje povezave reformacij-
skega verskega gibanja, opisal njegovo delovanje ter izluščil iz njegove
ideologije tiste impulze, ki so omogočali in pospeševali rabo doma-
čega jezika v cerkvi in z njo povezani šoli ter sprožili književno
dejavnost v slovenščini. Prikazal je potek zgodovinskega dogajanja v
vsej širini in mnogovrstni prepletenosti, okarakteriziral njegove
posamezne nosilce, skupine in središča ter razvrstil književno proiz-
vodnjo glede na funkcijo in namen v t. i. cerkveni oz. verski ter v
šolski oz. filološki repertorij. To mu je naposled omogočilo, da je
ovrednotil dobo, gibanje, njegove vodilne predstavnike in dosežke
glede na to, kaj so v danih zgodovinskih razmerah ustvarili in kaj so
s tem prispevali k poznejšemu razvoju slovenske književnosti, oziro-
ma kakšna izhodišča za prihodnjo literaturo, tudi umetniško, so
ustvarili.
264
