Page 267 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 267
DARKO DOLINAR
Takšno podobo slovenske reformacije, ki jo je razumel kot rezultat
objektivnega, nepristranskega znanstvenega spoznavanja, je Kidrič
uveljavljal s svojim pedagoškim, raziskovalnim in publicističnim
delom. S tem je odločilno usmerjal svoje učence, ki jim pogosto
nadevajo skupno generacijsko oznako »Kidričeva šola«. Med njimi je
Kidričev delovni program na področju slovenske protestantske knji-
ževnosti najzvesteje nadaljeval Mirko Rupel; med nekoliko mlajšimi,
ki so se navezovali nanj, pa je treba omeniti predvsem Branka Berčiča
in Jožeta Rajhmana.
Poznejše raziskave, ki so se sredi 20. stoletja in v njegovi drugi
polovici najbolj razmahnile ob okroglih obletnicah izidov prve slo-
venske knjige, Dalmatinove Biblije in Bohoričeve slovnice ter Trubar-
jeve smrti, so literarno- in kulturnozgodovinsko podobo slovenske
reformacije v marsikaterem pogledu dopolnile in deloma korigirale.
Veliko novega so ji po posredni poti prispevale tudi podrobnejše
obravnave srednjega veka, protireformacije in baroka. Ko so se pred-
stave o obeh sosednjih dobah, ki časovno uokvirjata reformacijo,
bistveno bogatile in spreminjale, je to prikazovalo v novi luči tudi
kompleksno podobo slovenske reformacije, še zlasti kar zadeva njeno
primerjalno vrednotenje v razmerju do prejšnjih in poznejših pojavov.
Vendar pa tudi te nove osvetljave niso ovrgle njenih temeljnih potez,
kakor jih je začrtal France Kidrič in kakor jih v glavnem priznavamo
še danes.
Izbrane objave Franceta Kdriča o slovenski reformaciji
Primož Trubar. K njegovi štiristoletnici. Domovina (Celje) 1908. – Knjižna izdaja
(uredil M. Rupel), Ljubljana 1951.
Epilog k Trubarjevemu zborniku. Naši zapiski VI, 1909.
Nepriobčena biografija Primoža Trubarja. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko
XIX, 1909.
Ivan Ungnad v prognanstvu. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino
I, 1918–19; II, 1920.
Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrhundert. Eine literarisch-
kulturhistorisch-philologische Untersuchung. Heidelberg 1919.
265
Takšno podobo slovenske reformacije, ki jo je razumel kot rezultat
objektivnega, nepristranskega znanstvenega spoznavanja, je Kidrič
uveljavljal s svojim pedagoškim, raziskovalnim in publicističnim
delom. S tem je odločilno usmerjal svoje učence, ki jim pogosto
nadevajo skupno generacijsko oznako »Kidričeva šola«. Med njimi je
Kidričev delovni program na področju slovenske protestantske knji-
ževnosti najzvesteje nadaljeval Mirko Rupel; med nekoliko mlajšimi,
ki so se navezovali nanj, pa je treba omeniti predvsem Branka Berčiča
in Jožeta Rajhmana.
Poznejše raziskave, ki so se sredi 20. stoletja in v njegovi drugi
polovici najbolj razmahnile ob okroglih obletnicah izidov prve slo-
venske knjige, Dalmatinove Biblije in Bohoričeve slovnice ter Trubar-
jeve smrti, so literarno- in kulturnozgodovinsko podobo slovenske
reformacije v marsikaterem pogledu dopolnile in deloma korigirale.
Veliko novega so ji po posredni poti prispevale tudi podrobnejše
obravnave srednjega veka, protireformacije in baroka. Ko so se pred-
stave o obeh sosednjih dobah, ki časovno uokvirjata reformacijo,
bistveno bogatile in spreminjale, je to prikazovalo v novi luči tudi
kompleksno podobo slovenske reformacije, še zlasti kar zadeva njeno
primerjalno vrednotenje v razmerju do prejšnjih in poznejših pojavov.
Vendar pa tudi te nove osvetljave niso ovrgle njenih temeljnih potez,
kakor jih je začrtal France Kidrič in kakor jih v glavnem priznavamo
še danes.
Izbrane objave Franceta Kdriča o slovenski reformaciji
Primož Trubar. K njegovi štiristoletnici. Domovina (Celje) 1908. – Knjižna izdaja
(uredil M. Rupel), Ljubljana 1951.
Epilog k Trubarjevemu zborniku. Naši zapiski VI, 1909.
Nepriobčena biografija Primoža Trubarja. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko
XIX, 1909.
Ivan Ungnad v prognanstvu. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino
I, 1918–19; II, 1920.
Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrhundert. Eine literarisch-
kulturhistorisch-philologische Untersuchung. Heidelberg 1919.
265
