Page 265 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 265
DARKO DOLINAR
rojstva (1908), ki ga je v slovenski javnosti obeležil predvsem izid
Trubarjevega zbornika pri Slovenski matici. Mladi znanstvenik, ki je
veljal za začetnika, takrat ni bil povabljen k sodelovanju, tako kot
tudi nekoliko starejši vrstnik Ivan Prijatelj ne. Kljub temu sta oba v
tehtnih objavah opozorila na stvarne pomanjkljivosti in pristranske
ideološko podprte sodbe in predsodke v dotedanji slovenski recepciji
reformacije in zlasti Trubarja: Prijatelj z brošuro O kulturnem pomenu
slovenske reformacije, Kidrič pa z obširnim, poljudno zastavljenim
spisom o Primožu Trubarju in z ostro kritičnim Epilogom k Trubar-
jevemu zborniku. Približno ob istem času je nastopil tudi Ivan Cankar
z dvema predavanjema o Trubarju, v katerih je na literarno esejističen
način zagovarjal zelo sorodne poudarke. Z vsem tem so bile argu-
mentirano zavrnjene tri najbolj opazne težnje v tedanjem, bolj nega-
tivnem vrednotenju Trubarja (in protestantov nasploh) z različnih
ideoloških izhodišč: ena mu je očitala krivdo za verski razkol oziroma
kar krivoverstvo, druga pretesno povezovanje z nemško reformacijo
in domnevno popuščanje germanizaciji, tretja pa mu je pripisovala
odgovornost za izdvajanje Slovencev iz prvotnega etničnega sorodstva
z drugimi južnimi Slovani, kar da je onemogočilo skupen jezikovno-
kulturni razvoj »jugoslovanskega naroda«.
Po prvem javnem nastopu Kidričevo zanimanje za slovensko
reformacijo ni več popustilo, četudi to ni razvidno iz njegovih objav v
nekaj naslednjih letih. Medtem ko se je vsaj že od leta 1911 resno
pripravljal na univerzitetno kariero, je pisal habilitacijsko delo, v
katerem je obravnaval Trubarjevo Cerkovno ordningo iz filološkega,
literarno- in kulturnozgodovinskega zornega kota. Knjiga je bila leta
1914 končana in v tiskarni že postavljena, vendar je bil natis zaradi
izbruha vojne odložen. Proti koncu vojne se je Kidrič ukvarjal z
baronom Ungnadom, mecenom slovenskega in južnoslovanskega
protestantskega tiska. Še bolj kot obširna razprava o njem je v znan-
stveni javnosti, tudi mednarodni, odmeval izid monografije o Cer-
kovni ordningi (1919).
Po prihodu v Ljubljano je Kidrič ponovno sistematično iskal
relevantno gradivo v bibliotekah in arhivih (poleg avstrijskih in
nemških, ki jih je poznal od prej, je posegal zdaj bolj v slovenske) in
pretresel dotedanjo strokovno literaturo. Z novimi dognanji je kori-
263
rojstva (1908), ki ga je v slovenski javnosti obeležil predvsem izid
Trubarjevega zbornika pri Slovenski matici. Mladi znanstvenik, ki je
veljal za začetnika, takrat ni bil povabljen k sodelovanju, tako kot
tudi nekoliko starejši vrstnik Ivan Prijatelj ne. Kljub temu sta oba v
tehtnih objavah opozorila na stvarne pomanjkljivosti in pristranske
ideološko podprte sodbe in predsodke v dotedanji slovenski recepciji
reformacije in zlasti Trubarja: Prijatelj z brošuro O kulturnem pomenu
slovenske reformacije, Kidrič pa z obširnim, poljudno zastavljenim
spisom o Primožu Trubarju in z ostro kritičnim Epilogom k Trubar-
jevemu zborniku. Približno ob istem času je nastopil tudi Ivan Cankar
z dvema predavanjema o Trubarju, v katerih je na literarno esejističen
način zagovarjal zelo sorodne poudarke. Z vsem tem so bile argu-
mentirano zavrnjene tri najbolj opazne težnje v tedanjem, bolj nega-
tivnem vrednotenju Trubarja (in protestantov nasploh) z različnih
ideoloških izhodišč: ena mu je očitala krivdo za verski razkol oziroma
kar krivoverstvo, druga pretesno povezovanje z nemško reformacijo
in domnevno popuščanje germanizaciji, tretja pa mu je pripisovala
odgovornost za izdvajanje Slovencev iz prvotnega etničnega sorodstva
z drugimi južnimi Slovani, kar da je onemogočilo skupen jezikovno-
kulturni razvoj »jugoslovanskega naroda«.
Po prvem javnem nastopu Kidričevo zanimanje za slovensko
reformacijo ni več popustilo, četudi to ni razvidno iz njegovih objav v
nekaj naslednjih letih. Medtem ko se je vsaj že od leta 1911 resno
pripravljal na univerzitetno kariero, je pisal habilitacijsko delo, v
katerem je obravnaval Trubarjevo Cerkovno ordningo iz filološkega,
literarno- in kulturnozgodovinskega zornega kota. Knjiga je bila leta
1914 končana in v tiskarni že postavljena, vendar je bil natis zaradi
izbruha vojne odložen. Proti koncu vojne se je Kidrič ukvarjal z
baronom Ungnadom, mecenom slovenskega in južnoslovanskega
protestantskega tiska. Še bolj kot obširna razprava o njem je v znan-
stveni javnosti, tudi mednarodni, odmeval izid monografije o Cer-
kovni ordningi (1919).
Po prihodu v Ljubljano je Kidrič ponovno sistematično iskal
relevantno gradivo v bibliotekah in arhivih (poleg avstrijskih in
nemških, ki jih je poznal od prej, je posegal zdaj bolj v slovenske) in
pretresel dotedanjo strokovno literaturo. Z novimi dognanji je kori-
263
