Page 270 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 270
PREVODI
znotrajluteranski stranki, t.i. gnesioluterani (= pristni luterani), ki so
hoteli braniti prvotni Luthrov nauk pred vsemi odkloni, in privrženci
Philippa Melanchthona ali filipisti, ki so v nekaterih točkah hoteli
delati kompromise s katolicizmom in kalvinizmom. Vzrok razlik je
bilo prodiranje kalvinizma na nemška luteranska ozemlja kot tudi
konfrontacija s ponovno okrepljenim katolicizmom, ki se je s tri-
dentinskim koncilom (1545–63) konsolidiral in v protireformaciji
hotel dobiti nazaj izgubljena ozemlja. Poseben položaj v medlute-
ranskih sporih o nauku pripada osiandrovskemu sporu, saj so se z
Osiandrovim naukom na enak način spopadali filipisti in gnesio-
luterani. Po augsburškem verskem miru (1555) so se luteranski knezi
in teologi trudili preseči medluteranske razlike in ponovno vzpo-
staviti enotnost v lastnem taboru. Med teologi so se pri teh pogo-
vorih o zedinjenju angažirali predvsem J. Andreae, M. Chemnitz,
N. Selneccer in D. Chytraeus. Zedinitvena dogovarjanja so trajala
dve desetletji, dokler ni iz njih naposled leta 1577 izšla »formula
enotnosti (ali: soglasja)« – Formula concordiae. Ta je ponovno vzpo-
stavila enotnost in obsodila skrajne pozicije obeh teoloških strank.
Natančni naslov spisa se glasi: »Temeljita, jasna, pravilna in dokonč-
na ponovitev in pojasnitev nekaterih artikulov Augsburške vero-
izpovedi …«
Formulo soglasja je podpisala večina nemških ozemelj, tako mdr.
tri volilne dežele Saška, Brandenburg in Palatinat, saška vojvodstva,
vojvodstva Braunschweig in Lüneburg, Mecklenburg, Württemberg,
mejni grofiji Ansbach-Bayreuth in Baden, grofija Oldenburg in
mnoga mesta. Niso se pa formuli soglasja pridružila vsa luteranska
ozemlja, pa saj tudi danes ni v vseh luteranskih Cerkvah priznana
kot veroizpovedni spis.
Formula soglasja sestoji iz 12 artikulov. Ima dva dela, eden je
izčrpna predstavitev (Solida declaratio), drugi je kratki povzetek (Epi-
tomé), ki je uvrščen na začetek.
Epitomé je objavljena skoraj v celoti.
Izvirno besedilo Formule soglasja je nemško, zbornik ga prinaša v
moderniziranem jeziku. Latinski prevod sta v glavnem oskrbela
Chemnitz in Selneccer.
268
znotrajluteranski stranki, t.i. gnesioluterani (= pristni luterani), ki so
hoteli braniti prvotni Luthrov nauk pred vsemi odkloni, in privrženci
Philippa Melanchthona ali filipisti, ki so v nekaterih točkah hoteli
delati kompromise s katolicizmom in kalvinizmom. Vzrok razlik je
bilo prodiranje kalvinizma na nemška luteranska ozemlja kot tudi
konfrontacija s ponovno okrepljenim katolicizmom, ki se je s tri-
dentinskim koncilom (1545–63) konsolidiral in v protireformaciji
hotel dobiti nazaj izgubljena ozemlja. Poseben položaj v medlute-
ranskih sporih o nauku pripada osiandrovskemu sporu, saj so se z
Osiandrovim naukom na enak način spopadali filipisti in gnesio-
luterani. Po augsburškem verskem miru (1555) so se luteranski knezi
in teologi trudili preseči medluteranske razlike in ponovno vzpo-
staviti enotnost v lastnem taboru. Med teologi so se pri teh pogo-
vorih o zedinjenju angažirali predvsem J. Andreae, M. Chemnitz,
N. Selneccer in D. Chytraeus. Zedinitvena dogovarjanja so trajala
dve desetletji, dokler ni iz njih naposled leta 1577 izšla »formula
enotnosti (ali: soglasja)« – Formula concordiae. Ta je ponovno vzpo-
stavila enotnost in obsodila skrajne pozicije obeh teoloških strank.
Natančni naslov spisa se glasi: »Temeljita, jasna, pravilna in dokonč-
na ponovitev in pojasnitev nekaterih artikulov Augsburške vero-
izpovedi …«
Formulo soglasja je podpisala večina nemških ozemelj, tako mdr.
tri volilne dežele Saška, Brandenburg in Palatinat, saška vojvodstva,
vojvodstva Braunschweig in Lüneburg, Mecklenburg, Württemberg,
mejni grofiji Ansbach-Bayreuth in Baden, grofija Oldenburg in
mnoga mesta. Niso se pa formuli soglasja pridružila vsa luteranska
ozemlja, pa saj tudi danes ni v vseh luteranskih Cerkvah priznana
kot veroizpovedni spis.
Formula soglasja sestoji iz 12 artikulov. Ima dva dela, eden je
izčrpna predstavitev (Solida declaratio), drugi je kratki povzetek (Epi-
tomé), ki je uvrščen na začetek.
Epitomé je objavljena skoraj v celoti.
Izvirno besedilo Formule soglasja je nemško, zbornik ga prinaša v
moderniziranem jeziku. Latinski prevod sta v glavnem oskrbela
Chemnitz in Selneccer.
268
