Page 271 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 271
FORMULA SOGLASJA 1577
EPITOMÉ
[Povzetek Formule soglasja]
[I.]
O sumaričnem zapopadku, pravilu in vodilu,
po katerem [naj se] ves nauk presoja
Sveto pismo je edina norma Cerkve, drugi spisi ji niso enakega reda,
temveč so podrejeni.
1. Verujemo, učimo in izpovedujemo, da so edino pravilo in vodilo
(unica regula et norma), po katerem naj se na enak način sodijo in
presojajo vsi nauki in učitelji [v Cerkvi], zgolj preroški in apostolski
spisi Starega in Novega testamenta1 , kot je pisano: »Tvoja beseda
je svetilka mojim nogam, luč moji stezi«, Ps 119:105. In sv. Pavel:
»Če bi vam angel prišel iz nebes in oznanjal drugače, naj bo preklet«
(Gal 1:8).
Drugi spisi starih in novejših [cerkvenih] učiteljev, kakršno ime
naj že imajo, naj ne bodo postavljeni v isti red s Sv. pismom, temveč
mu vsak in vsi podrejeni, in naj se jih ne jemlje nič drugače kakor le
kot priče tega, na kakšen način in v katerih krajih je bil po časih
apostolov tisti nauk prerokov in apostolov ohranjen.
Izpovedi (symbola) so formule konsenza Cerkve in okop zoper zmotne
nauke
2. In potem ko so takoj po dobi apostolov, celo še za njihovega
življenja, nastopili napačni učitelji in učitelji zmot in je proti njim
prva Cerkev postavila symbola, to je, kratke in jasne izpovedi, ki so
1 Nauk, da je vsako poznejšo tradicijo Cerkve meriti ob Svetem pismu kot
prvotnem izročilu, je naperjen predvsem proti katolicizmu in tridentinskemu
koncilu (4. zasedanje 1546), ki vidi v bibliji in krščanski tradiciji enakovredna
vira vere in verski normi. Koncil ugotavlja, da je biblijo in cerkvene tradicije
treba pripoznavati »z enako pobožno ljubeznijo in strahospoštovanjem« –
pari pietatis affectu ac reverentia (D 1501), stavek, ki ga je Drugi Vatikanski koncil
izrecno prevzel (konstitucija De div. revelatione št. 9/1965). Potemtakem
poznejše cerkvene tradicije ni več mogoče korigirati izhajajoč od biblije.
269
EPITOMÉ
[Povzetek Formule soglasja]
[I.]
O sumaričnem zapopadku, pravilu in vodilu,
po katerem [naj se] ves nauk presoja
Sveto pismo je edina norma Cerkve, drugi spisi ji niso enakega reda,
temveč so podrejeni.
1. Verujemo, učimo in izpovedujemo, da so edino pravilo in vodilo
(unica regula et norma), po katerem naj se na enak način sodijo in
presojajo vsi nauki in učitelji [v Cerkvi], zgolj preroški in apostolski
spisi Starega in Novega testamenta1 , kot je pisano: »Tvoja beseda
je svetilka mojim nogam, luč moji stezi«, Ps 119:105. In sv. Pavel:
»Če bi vam angel prišel iz nebes in oznanjal drugače, naj bo preklet«
(Gal 1:8).
Drugi spisi starih in novejših [cerkvenih] učiteljev, kakršno ime
naj že imajo, naj ne bodo postavljeni v isti red s Sv. pismom, temveč
mu vsak in vsi podrejeni, in naj se jih ne jemlje nič drugače kakor le
kot priče tega, na kakšen način in v katerih krajih je bil po časih
apostolov tisti nauk prerokov in apostolov ohranjen.
Izpovedi (symbola) so formule konsenza Cerkve in okop zoper zmotne
nauke
2. In potem ko so takoj po dobi apostolov, celo še za njihovega
življenja, nastopili napačni učitelji in učitelji zmot in je proti njim
prva Cerkev postavila symbola, to je, kratke in jasne izpovedi, ki so
1 Nauk, da je vsako poznejšo tradicijo Cerkve meriti ob Svetem pismu kot
prvotnem izročilu, je naperjen predvsem proti katolicizmu in tridentinskemu
koncilu (4. zasedanje 1546), ki vidi v bibliji in krščanski tradiciji enakovredna
vira vere in verski normi. Koncil ugotavlja, da je biblijo in cerkvene tradicije
treba pripoznavati »z enako pobožno ljubeznijo in strahospoštovanjem« –
pari pietatis affectu ac reverentia (D 1501), stavek, ki ga je Drugi Vatikanski koncil
izrecno prevzel (konstitucija De div. revelatione št. 9/1965). Potemtakem
poznejše cerkvene tradicije ni več mogoče korigirati izhajajoč od biblije.
269
