Page 295 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 295
KRONIKA
v zvezi s tem bilo moč našteti nemalo primerov. Reformacije s prote-
stantizmom kot oblastno ideologijo potemtakem ni mogoče idea-
lizirati. Kdor torej protestantizem oblači samo v lepe barve, ga po-
nareja – ali počne to s sumljivimi nameni.
Toda vse to je vendarle videti nekako zunaj naše zgodbe o refor-
maciji. Ta na Slovenskem razen na severovzhodu iz znanih razlogov
sicer ni mogla obstati in se razvijati do današnjih dni, toda v času le
nekaj desetletij je kljub vsemu ustvarila izjemno veliko tistega, kar
nas je konstituiralo kot narod. V njej je prvič v naši zgodovini prišlo
do svojevrstne kulturne prebuje, čeprav je bil prvotni motiv zanjo
religiozen. (A ta vidik bo gotovo tema drugih razmišljanj.) Toda
posledice so bile daljnosežnega pomena prav za kulturo: pripravljena
so bila tla domači ustvarjalnosti. Tu mi ni treba posebej navajati
Trubarjevih del, Dalmatinovega prevoda Biblije, Bohoričeve slovnice
in drugih – in čeprav je bilo veliko teh del kmalu prepovedanih, je
bila zlasti Dalmatinova Biblija za tisto, čemur danes rečemo jezikovna
politika, v bodočih stoletjih obvezujoča. Po mnenju nekaterih je
postala tudi temelj naše književnosti.
A o tem ne bi širše govoril. Z današnjega vidika se mi zdi posebno
zanimivo nekaj drugega: med drugim na primer, s kakšno vnemo so
se protestanti lotili pisanja v slovenskem jeziku. Če globlje pomislimo,
lahko rečemo, da je v tem bilo tudi nekaj, kar bi označil za kulturni
upor zoper tedanjo slovensko mizerijo, popolno anonimnost in
neznosno potlačenost ljudstva, ki pod tujim gospodarjem niti ni
imelo svojega imena. Tega upora si drugače ni mogoče razlagati kot z
izjemno ljubeznijo do ljudstva, ki je bilo potrebno pomoči, in zato
človek ne sprašuje za ceno svojega angažmaja. Mislim, da v slovenski
zgodovini ljubezen te vrste ni ravno pogosta. Pri posameznikih jo je
sicer srečati večkrat, a manjkrat pri gibanjih in skupinah. Pa vendar:
najbrž bi jo slabih 300 let kasneje našli pri Prešernovem krogu, ki se
je s podobno vztrajnostjo boril proti filistrom in potem s Prešernom
dosegel visoko umetnost, in še slabih 200 let po Prešernu pri sloven-
skih patriotih, ki so se nesebično borili za svoj narod in državo.
In danes?
Nedvomno podobno erotično silovitost pri posameznikih sreča-
mo tudi danes. Toda pri marsikom je uplahnila, pri celi plasti neke
293
v zvezi s tem bilo moč našteti nemalo primerov. Reformacije s prote-
stantizmom kot oblastno ideologijo potemtakem ni mogoče idea-
lizirati. Kdor torej protestantizem oblači samo v lepe barve, ga po-
nareja – ali počne to s sumljivimi nameni.
Toda vse to je vendarle videti nekako zunaj naše zgodbe o refor-
maciji. Ta na Slovenskem razen na severovzhodu iz znanih razlogov
sicer ni mogla obstati in se razvijati do današnjih dni, toda v času le
nekaj desetletij je kljub vsemu ustvarila izjemno veliko tistega, kar
nas je konstituiralo kot narod. V njej je prvič v naši zgodovini prišlo
do svojevrstne kulturne prebuje, čeprav je bil prvotni motiv zanjo
religiozen. (A ta vidik bo gotovo tema drugih razmišljanj.) Toda
posledice so bile daljnosežnega pomena prav za kulturo: pripravljena
so bila tla domači ustvarjalnosti. Tu mi ni treba posebej navajati
Trubarjevih del, Dalmatinovega prevoda Biblije, Bohoričeve slovnice
in drugih – in čeprav je bilo veliko teh del kmalu prepovedanih, je
bila zlasti Dalmatinova Biblija za tisto, čemur danes rečemo jezikovna
politika, v bodočih stoletjih obvezujoča. Po mnenju nekaterih je
postala tudi temelj naše književnosti.
A o tem ne bi širše govoril. Z današnjega vidika se mi zdi posebno
zanimivo nekaj drugega: med drugim na primer, s kakšno vnemo so
se protestanti lotili pisanja v slovenskem jeziku. Če globlje pomislimo,
lahko rečemo, da je v tem bilo tudi nekaj, kar bi označil za kulturni
upor zoper tedanjo slovensko mizerijo, popolno anonimnost in
neznosno potlačenost ljudstva, ki pod tujim gospodarjem niti ni
imelo svojega imena. Tega upora si drugače ni mogoče razlagati kot z
izjemno ljubeznijo do ljudstva, ki je bilo potrebno pomoči, in zato
človek ne sprašuje za ceno svojega angažmaja. Mislim, da v slovenski
zgodovini ljubezen te vrste ni ravno pogosta. Pri posameznikih jo je
sicer srečati večkrat, a manjkrat pri gibanjih in skupinah. Pa vendar:
najbrž bi jo slabih 300 let kasneje našli pri Prešernovem krogu, ki se
je s podobno vztrajnostjo boril proti filistrom in potem s Prešernom
dosegel visoko umetnost, in še slabih 200 let po Prešernu pri sloven-
skih patriotih, ki so se nesebično borili za svoj narod in državo.
In danes?
Nedvomno podobno erotično silovitost pri posameznikih sreča-
mo tudi danes. Toda pri marsikom je uplahnila, pri celi plasti neke
293
