Page 296 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363

KRONIKA

slovenske populacije kot da se je docela izčrpala. Vzemimo spet jezik;
s kakšno dosledno skrbjo in strastno ljubeznijo so slovenščino pisali
protestanti! Danes se lahko vprašamo, ali sta slovenska država in
njeno prebivalstvo v tem hipu pripravljena na tak trud, pripravljena
spoznavati, priznavati in razvijati bogastvo trubarjevsko-prešernov-
skega jezikovnega izročila kot vrednoto v novem stoletju. Žal ni malo
pojavov, ob katerih je odgovor na to vprašanje negotov: če v Ljubljani
že težko najdemo gostinski lokal s slovenskim imenom, če slovenski
podjetniki zahtevajo nove in nove izjeme od zakonske določbe, da
mora biti firma v slovenščini, itd., itd., potem je jasno, da smo pri tej
točki daleč od naših protestantskih predhodnikov.

Seveda pa moram povedati, da problem s slovenščino v javnosti
danes ni enostaven. Ne gre vsega pripisati bodisi indolenci, zaniče-
vanju slovenščine ali celo sovražnosti do nje pri delu podjetnikov.
Vprašanje obstoja jezikov malih narodov – in ve se, da celo veliko
večjih, kot je slovenski – je svetovni problem, posebej pa problem v
Evropski uniji. Znotraj nje bo največ odvisno od nas samih, kako
bomo svoj jezik znali zavarovati, in to tako, da se ne bomo izolirali
od sveta. Ostati bomo morali odprti, tujim vplivom pa se upreti z
lastno ustvarjalnostjo, ki pa brez stika s tujo vrhunsko ustvarjalnostjo
ne bo presegla lokalnega okolja. K tej odprtosti nas zavezujejo naš
zgodovinski začetek v času reformacije, a tudi tisti, ki so pred nami
spoznali človeško in duhovno globino ter pomen naših protestantov.
Mit o njih nam je v tem primeru lahko spodbuda.

294