Page 298 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 298
KRONIKA
V prispevku z naslovom Posavsko narečje in Jurij Dalmatin. Nekatere
samoglasniške stičnosti je dr. Melita Zemljak Jontes, docentka na Peda-
goški fakulteti v Mariboru, prikazala, da se v Dalmatinovem jeziku
kažejo nekatere tipične dolenjsko-štajerske narečne značilnosti. Med
temi značilnostmi so nenaglašeni i po vokalni harmoniji: divica; zapis
naglašenega in nenaglašenega u'< o: gus'pu:t, s'ru:ta, ma'le:4kust, 'sa:mu
’samó’, to je značilen pojav ukanja, zaradi česar je še danes nena-
glašeni o v posavskem narečju, sploh v sevniško-krškem govoru,
redek; zapis izvornih naglašenih in večinoma z a; v nekaterih
pregibalnih vzorcih se pojavljajo tipične dolenjsko-štajerske končnice,
npr. -i: ’k serci, k Bugi’ za ’k srcu, k Bogu’; -u < -o: rešnu telu; -um < -om v
daj. mn., or. ed.: (z) b'ra:tam. Še posebej je zanimiva problematika
izgovora samoglasnikov ob r z raznočasijskega in enočasijskega vidika
(današnjega stanja v primerjavi s predvidenim stanjem v 16. stoletju),
bodisi da gre za (ne)naglašene zlogotvorne r ali katere koli (ne)na-
glašene samoglasnike ob soglasniku r, od k°aterih je še posebej za-
nimiv zapis s črko e. Po ugotovitvah Frana Ramovša se je namreč
naglašeni e pred r ravno proti koncu 16. stoletja v izgovoru po-
enoglasil v i-jevski samoglasnik, ki je v sevniško-krškem govoru
večinoma tako izgovarjan še danes, kar se je odražalo tudi v zapi-
sovanju. Jurij Dalmatin je namreč v tem položaju zapisoval predvsem
e ali i, v posameznih primerih pa tudi druge samoglasnike (u, a, o, {),
npr.: kateri, večer, vera, mera, merkati; pa: štiri, pastyr, vmirati, mir, zmirom
idr. Že pater S. Škrabec te narečne značilnosti vrednoti s kritičnimi
očmi. Njegova opažanja podpirajo ugotovitve jezikovnozgodovinskih
raziskav Frana Ramovša in Tineta Logarja pa tudi sodobnih raziskav
(danes) štajerskega sevniško-krškega govora, od koder Jurij Dalmatin
izhaja. To potrjuje tudi zbrano posneto govorno gradivo.
Umetnostna zgodovinarka in podiplomska študentka Daša Pahor,
ki se ukvarja s protestantsko arhitekturo na Slovenskem, je v pri-
spevku Leskovška župnijska cerkev in njena gradnja v času protestantizma
najprej opozorila, da je bil v času gradnje in dokončanja cerkve (proti
koncu 40. let oziroma sredi 16. stoletja) leskovški župnik Martin
Duelacher, ki je bil tesno povezan z Ivanom Ungnadom, Duelacherjev
vikar Ivan Zistlpacher pa je bil najverjetneje protestant. Nato se je
posvetila podrobni analizi stavbnih prvin. V svoji zasnovi se je cerkev
296
V prispevku z naslovom Posavsko narečje in Jurij Dalmatin. Nekatere
samoglasniške stičnosti je dr. Melita Zemljak Jontes, docentka na Peda-
goški fakulteti v Mariboru, prikazala, da se v Dalmatinovem jeziku
kažejo nekatere tipične dolenjsko-štajerske narečne značilnosti. Med
temi značilnostmi so nenaglašeni i po vokalni harmoniji: divica; zapis
naglašenega in nenaglašenega u'< o: gus'pu:t, s'ru:ta, ma'le:4kust, 'sa:mu
’samó’, to je značilen pojav ukanja, zaradi česar je še danes nena-
glašeni o v posavskem narečju, sploh v sevniško-krškem govoru,
redek; zapis izvornih naglašenih in večinoma z a; v nekaterih
pregibalnih vzorcih se pojavljajo tipične dolenjsko-štajerske končnice,
npr. -i: ’k serci, k Bugi’ za ’k srcu, k Bogu’; -u < -o: rešnu telu; -um < -om v
daj. mn., or. ed.: (z) b'ra:tam. Še posebej je zanimiva problematika
izgovora samoglasnikov ob r z raznočasijskega in enočasijskega vidika
(današnjega stanja v primerjavi s predvidenim stanjem v 16. stoletju),
bodisi da gre za (ne)naglašene zlogotvorne r ali katere koli (ne)na-
glašene samoglasnike ob soglasniku r, od k°aterih je še posebej za-
nimiv zapis s črko e. Po ugotovitvah Frana Ramovša se je namreč
naglašeni e pred r ravno proti koncu 16. stoletja v izgovoru po-
enoglasil v i-jevski samoglasnik, ki je v sevniško-krškem govoru
večinoma tako izgovarjan še danes, kar se je odražalo tudi v zapi-
sovanju. Jurij Dalmatin je namreč v tem položaju zapisoval predvsem
e ali i, v posameznih primerih pa tudi druge samoglasnike (u, a, o, {),
npr.: kateri, večer, vera, mera, merkati; pa: štiri, pastyr, vmirati, mir, zmirom
idr. Že pater S. Škrabec te narečne značilnosti vrednoti s kritičnimi
očmi. Njegova opažanja podpirajo ugotovitve jezikovnozgodovinskih
raziskav Frana Ramovša in Tineta Logarja pa tudi sodobnih raziskav
(danes) štajerskega sevniško-krškega govora, od koder Jurij Dalmatin
izhaja. To potrjuje tudi zbrano posneto govorno gradivo.
Umetnostna zgodovinarka in podiplomska študentka Daša Pahor,
ki se ukvarja s protestantsko arhitekturo na Slovenskem, je v pri-
spevku Leskovška župnijska cerkev in njena gradnja v času protestantizma
najprej opozorila, da je bil v času gradnje in dokončanja cerkve (proti
koncu 40. let oziroma sredi 16. stoletja) leskovški župnik Martin
Duelacher, ki je bil tesno povezan z Ivanom Ungnadom, Duelacherjev
vikar Ivan Zistlpacher pa je bil najverjetneje protestant. Nato se je
posvetila podrobni analizi stavbnih prvin. V svoji zasnovi se je cerkev
296
