Page 294 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 294
KRKORONNIKIAKA
Vasko Simoniti
GOVOR OB PO^ASTITVI DNEVA
REFORMACIJE V LJUBLJANI 2005
Spoštovani,
kulturniki naši reformaciji težko pripisujemo kaj drugega kot po-
zitivne lastnosti, posebej še ob dnevu, kakršen je danes. Najprej je z
versko reformo zasejala v naš svet nekatera miselna ali filozofska jedra
renesanse, iz katerih je sama izhajala, in najbrž niso usahnila z
odpravo reforme, ampak so se vsaj tu in tam ohranila kot seme
bodočega spraševanja o človeku in njegovem okolju. Konkretno pa
nam je prinesla slovenščino, povzdignjeno v knjižni jezik, prvo slo-
vensko knjigo, tiskarno, stanovsko šolo itd. in predvsem s knjigo ozi-
roma knjigami odprla vstop v prostor, ki nam dotlej ni bil dostopen.
Še več, dala nam je tudi ljudi, kakršnih dotlej nismo poznali: oseb-
nosti, brez katerih ljudstvo ne more imeti svoje zgodovine. Če so
Slovenci dotlej poznali ljudsko umetnost in v njej nemara kakšnega
junaka, pa – razen tega ali onega imena plemenskega vodje – niso
imeli ne svojega voditelja ne karizmatičnega človeka preteklosti.
Odslej so bili tu ustvarjalni posamezniki, ki so vodili in spodbujali
naš razvoj, dobili smo nastavke tiste kulturne javnosti, ki predpo-
stavlja in vzdržuje zavest skupnosti.
V tem smislu je reformacija na Slovenskem naš začetek, zato ni
čudno, da nas vedno znova privlači; veliko stvari nas še danes pozi-
tivno preseneča in daje zgled, saj se zdi, da je v svojem razvoju ostala
neomadeževana – morda zato, ker njene potrebe še niso bile zado-
voljęne do te mere, da bi postala represivna, kot se je pozneje zgodilo
marsikje drugod. Tam je seveda prinesla dosti novega in pozitivnega,
a ni odpravljala avtoritarnosti in trde oblasti, nasprotno, potem ko
se je utrdila, je prevzemala geste in poteze, ki se nato v teku stoletij
niso veliko razlikovale od tistih, ki jih je spočetka zavračala. Danes bi
292
Vasko Simoniti
GOVOR OB PO^ASTITVI DNEVA
REFORMACIJE V LJUBLJANI 2005
Spoštovani,
kulturniki naši reformaciji težko pripisujemo kaj drugega kot po-
zitivne lastnosti, posebej še ob dnevu, kakršen je danes. Najprej je z
versko reformo zasejala v naš svet nekatera miselna ali filozofska jedra
renesanse, iz katerih je sama izhajala, in najbrž niso usahnila z
odpravo reforme, ampak so se vsaj tu in tam ohranila kot seme
bodočega spraševanja o človeku in njegovem okolju. Konkretno pa
nam je prinesla slovenščino, povzdignjeno v knjižni jezik, prvo slo-
vensko knjigo, tiskarno, stanovsko šolo itd. in predvsem s knjigo ozi-
roma knjigami odprla vstop v prostor, ki nam dotlej ni bil dostopen.
Še več, dala nam je tudi ljudi, kakršnih dotlej nismo poznali: oseb-
nosti, brez katerih ljudstvo ne more imeti svoje zgodovine. Če so
Slovenci dotlej poznali ljudsko umetnost in v njej nemara kakšnega
junaka, pa – razen tega ali onega imena plemenskega vodje – niso
imeli ne svojega voditelja ne karizmatičnega človeka preteklosti.
Odslej so bili tu ustvarjalni posamezniki, ki so vodili in spodbujali
naš razvoj, dobili smo nastavke tiste kulturne javnosti, ki predpo-
stavlja in vzdržuje zavest skupnosti.
V tem smislu je reformacija na Slovenskem naš začetek, zato ni
čudno, da nas vedno znova privlači; veliko stvari nas še danes pozi-
tivno preseneča in daje zgled, saj se zdi, da je v svojem razvoju ostala
neomadeževana – morda zato, ker njene potrebe še niso bile zado-
voljęne do te mere, da bi postala represivna, kot se je pozneje zgodilo
marsikje drugod. Tam je seveda prinesla dosti novega in pozitivnega,
a ni odpravljala avtoritarnosti in trde oblasti, nasprotno, potem ko
se je utrdila, je prevzemala geste in poteze, ki se nato v teku stoletij
niso veliko razlikovale od tistih, ki jih je spočetka zavračala. Danes bi
292
