Page 291 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 291
FORMULA SOGLASJA 1577
[C.] Antiteza ali Negativa: Napačni nauk o tem artikulu
Skrivnosti predestinacije ne smemo preračunavati z umom. Noče biti dru-
gega kot tolažba. Izraz daje temu, da Bog hoče, da bi bili rešeni vsi ljudje.
Zatorej verujemo in zatrjujemo: Tisti, ki nauk o milostni izbiri
Božji za večno življenje razkladajo tako, da se potrti kristjani z njim
ne morejo tolažiti, temveč se s tem povzroča malodušje ali obup ali
pa so nespokorljivi podprti v svoji objestnosti, tega nauka ne učijo
po Božji besedi in volji, temveč po umnosti in hujskanju samega
satana. Zakaj vse, kar je pisano – kakor priča apostol – nam je
napisano v pouk, da bi s potrpežljivostjo in tolažbo Pisma imeli
upanje (Rim 15:4). Zato zavračamo naslednje zmote:
1. Kadar se uči, da Bog noče, da bi vsi ljudje delali pokoro in
verovali v evangelij.46
2. Pravtako, da kadar nas Bog kliče k sebi, ne misli resno, naj bi vsi
ljudje prišli k njemu.
3. Pravtako, da Bog noče, da bi bil vsakdo zveličan, temveč da [kaki
ljudje] niso odrejeni za pogubljenje po svojih grehih, temveč edino
na podlagi Božjega sveta, namena in volje, tako da ne morejo postati
zveličani.47 To vse so pregrešni in strašni zmotni nauki, s katerimi je
kristjanom vzeta vsa tolažba, ki jo imajo v svetem evangeliju in v rabi
svetih zakramentov. Zato tega v Božji Cerkvi ne smemo trpeti.
[…]
46 Ezk 33:11. Zoper Calvina (Institutio christ. rel. III 21:5-7) in reformirane.
1973 so se luterani in reformirani v Leuenberškem soglasju o tem poenotili.
47 »Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali« (1 Tim 2:4). Zoper Calvinov nauk o
dvojni predestinaciji (Institutio christ. rel. III 21:5ss) in reformiranih (Con-
fession de foy št. 12). Leuenberško soglasje (1973), dokument poenotenja
med luterani in reformiranimi, zavrača dvojno predestinacijo in formulira to
takole: »V evangeliju se obljublja, da Bog brezpogojno sprejema grešnega
človeka. Kdor v to zaupa, sme biti zagotov odrešenja in slaviti Božjo izbiro. O
izbiri se sme zato govoriti le glede na poklicanost k odrešenju v Kristusu.«
»Vera … izpričuje hkrati resnost človeške odločitve in pa realnost Božjega
univerzalnega hotenja odrešitve. Kristusovo pričevanje v Pismu nam
onemogoča, da bi domnevali večni Božji sklep o definitivnem zavrženju
določenih oseb ali kakega ljudstva.« (Št. 24 in 25.) Današnje reformirane
Cerkve torej gornji očitki ne zadevajo več.
289
[C.] Antiteza ali Negativa: Napačni nauk o tem artikulu
Skrivnosti predestinacije ne smemo preračunavati z umom. Noče biti dru-
gega kot tolažba. Izraz daje temu, da Bog hoče, da bi bili rešeni vsi ljudje.
Zatorej verujemo in zatrjujemo: Tisti, ki nauk o milostni izbiri
Božji za večno življenje razkladajo tako, da se potrti kristjani z njim
ne morejo tolažiti, temveč se s tem povzroča malodušje ali obup ali
pa so nespokorljivi podprti v svoji objestnosti, tega nauka ne učijo
po Božji besedi in volji, temveč po umnosti in hujskanju samega
satana. Zakaj vse, kar je pisano – kakor priča apostol – nam je
napisano v pouk, da bi s potrpežljivostjo in tolažbo Pisma imeli
upanje (Rim 15:4). Zato zavračamo naslednje zmote:
1. Kadar se uči, da Bog noče, da bi vsi ljudje delali pokoro in
verovali v evangelij.46
2. Pravtako, da kadar nas Bog kliče k sebi, ne misli resno, naj bi vsi
ljudje prišli k njemu.
3. Pravtako, da Bog noče, da bi bil vsakdo zveličan, temveč da [kaki
ljudje] niso odrejeni za pogubljenje po svojih grehih, temveč edino
na podlagi Božjega sveta, namena in volje, tako da ne morejo postati
zveličani.47 To vse so pregrešni in strašni zmotni nauki, s katerimi je
kristjanom vzeta vsa tolažba, ki jo imajo v svetem evangeliju in v rabi
svetih zakramentov. Zato tega v Božji Cerkvi ne smemo trpeti.
[…]
46 Ezk 33:11. Zoper Calvina (Institutio christ. rel. III 21:5-7) in reformirane.
1973 so se luterani in reformirani v Leuenberškem soglasju o tem poenotili.
47 »Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali« (1 Tim 2:4). Zoper Calvinov nauk o
dvojni predestinaciji (Institutio christ. rel. III 21:5ss) in reformiranih (Con-
fession de foy št. 12). Leuenberško soglasje (1973), dokument poenotenja
med luterani in reformiranimi, zavrača dvojno predestinacijo in formulira to
takole: »V evangeliju se obljublja, da Bog brezpogojno sprejema grešnega
človeka. Kdor v to zaupa, sme biti zagotov odrešenja in slaviti Božjo izbiro. O
izbiri se sme zato govoriti le glede na poklicanost k odrešenju v Kristusu.«
»Vera … izpričuje hkrati resnost človeške odločitve in pa realnost Božjega
univerzalnega hotenja odrešitve. Kristusovo pričevanje v Pismu nam
onemogoča, da bi domnevali večni Božji sklep o definitivnem zavrženju
določenih oseb ali kakega ljudstva.« (Št. 24 in 25.) Današnje reformirane
Cerkve torej gornji očitki ne zadevajo več.
289
