Page 290 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 290
PREVODI
V Kristusu naj iščemo našo večno izvoljenost, ne zunaj njega s speku-
lacijami. Njen smisel sestoji v tem, da nas nihče ne more iztrgati iz njego-
vih rok.
12. In kolikor je [večna izbira] razodeta v Božji besedi, naj se
kristjan drži artikula o večni izbiri. Zakaj [Božjo besedo] nam drži
pred očmi Kristus kot »knjigo življenja«, katero nam odpira in
razodeva prek pridige svetega evangelija, kakor je pisano (Rim 8:30):
»Tiste, katere je izbral, je tudi poklical.« V [Kristusu] naj iščemo večno
izbiro Očeta, ki je v svojem Božjem svetu sklenil, da zunaj tistih, ki
spoznavajo njegovega Sinu Kristusa in resnično vanj verujejo, ne bo
zveličal nikogar. In odpovemo naj se drugim mislim, ki ne pritekajo
iz Boga, temveč iz domislice zlega sovražnika, s katero se je ta polotil
tega, da bi nam oslabil ali celo vzel sveto tolažbo, ki jo imamo v tem
zdravilnem nauku: da vemo, kako smo bili iz same milosti brez vsega
svojega zasluženja v Kristusu izbrani za večno življenje in da nas nihče
ne more iztrgati iz Njegovih rok (Rim 8:30). Te milostne izbire ni le
obljubil z golimi besedami, temveč potrdil s prisego in zapečatil s
svetimi zakramenti, katerih se moremo spominjati, kadar smo naj-
huje napadeni, in s katerimi se [takrat] moremo tolažiti in s tem gasiti
ognjene hudičeve puščice.
Naj našo poklicanost utrdimo s svojim življenjem.
13. Poleg tega naj se z največjo [vnemo] trudimo živeti po Božji
volji in »utrdimo našo poklicanost« [2 Pet 1:10] – kot nas opominja
sv. Peter – ter se posebno držimo razodete besede. Ne more nas
razočarati in nas tudi ne bo.
Z naukom o večni izvoljenosti se daje čast edino Bogu, zakaj ta nauk
izkazuje: Vse je milost.
14. S tem kratkim pojasnilom večne izbire Božje se Bogu daje vsa
in cela čast, da nas [namreč] edino iz same usmiljenosti brez vsakega
našega zasluženja zveličuje »po načrtu« (Ef 1:11) njegove volje. Zraven
pa tudi nihče nima kakršnegakoli vzroka za malodušje ali za surovo,
divje življenje.
288
V Kristusu naj iščemo našo večno izvoljenost, ne zunaj njega s speku-
lacijami. Njen smisel sestoji v tem, da nas nihče ne more iztrgati iz njego-
vih rok.
12. In kolikor je [večna izbira] razodeta v Božji besedi, naj se
kristjan drži artikula o večni izbiri. Zakaj [Božjo besedo] nam drži
pred očmi Kristus kot »knjigo življenja«, katero nam odpira in
razodeva prek pridige svetega evangelija, kakor je pisano (Rim 8:30):
»Tiste, katere je izbral, je tudi poklical.« V [Kristusu] naj iščemo večno
izbiro Očeta, ki je v svojem Božjem svetu sklenil, da zunaj tistih, ki
spoznavajo njegovega Sinu Kristusa in resnično vanj verujejo, ne bo
zveličal nikogar. In odpovemo naj se drugim mislim, ki ne pritekajo
iz Boga, temveč iz domislice zlega sovražnika, s katero se je ta polotil
tega, da bi nam oslabil ali celo vzel sveto tolažbo, ki jo imamo v tem
zdravilnem nauku: da vemo, kako smo bili iz same milosti brez vsega
svojega zasluženja v Kristusu izbrani za večno življenje in da nas nihče
ne more iztrgati iz Njegovih rok (Rim 8:30). Te milostne izbire ni le
obljubil z golimi besedami, temveč potrdil s prisego in zapečatil s
svetimi zakramenti, katerih se moremo spominjati, kadar smo naj-
huje napadeni, in s katerimi se [takrat] moremo tolažiti in s tem gasiti
ognjene hudičeve puščice.
Naj našo poklicanost utrdimo s svojim življenjem.
13. Poleg tega naj se z največjo [vnemo] trudimo živeti po Božji
volji in »utrdimo našo poklicanost« [2 Pet 1:10] – kot nas opominja
sv. Peter – ter se posebno držimo razodete besede. Ne more nas
razočarati in nas tudi ne bo.
Z naukom o večni izvoljenosti se daje čast edino Bogu, zakaj ta nauk
izkazuje: Vse je milost.
14. S tem kratkim pojasnilom večne izbire Božje se Bogu daje vsa
in cela čast, da nas [namreč] edino iz same usmiljenosti brez vsakega
našega zasluženja zveličuje »po načrtu« (Ef 1:11) njegove volje. Zraven
pa tudi nihče nima kakršnegakoli vzroka za malodušje ali za surovo,
divje življenje.
288
