Page 136 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 136
RAZPRAVE, [TUDIJE
Da{a Pahor
PROTESTANTSKA SEPULKRALNA KULTURA
NA OBMO^JU DANA[NJE SLOVENIJE
V 16. STOLETJU
Nova vera v 16. stoletju na Slovensko ni prinesla le sprememb na
verskem in posledično tudi na političnem področju, temveč je posegla
tudi v vsakodnevne navade prebivalstva. Protestanti so se namreč tudi
v življenjskem slogu pogosto naslonili na ideje velikih nemških verskih
središč, ter po njihovih zgledih ustanavljali nove šole z urejenim
sistemom učitelja-pridigarja in mežnarja-pomočnika ter se držali
strogo začrtanega urnika. Zagotovili so nove štipendije za nadarjene
otroke, iz nemških središč so prihajale nove smernice vsakdanje
noše …, veliko prelomnico pa je zaznamoval tudi nov način pokopava-
nja, ki bi ga lahko poimenovali kot renesanso sepulkralnih običajev.1
V času antike je bilo v navadi pokopavati mrtve na zunanji strani
mestnega obzidja na za to posebej namenjenem prostoru. Šele v
začetku srednjega veka so pokopališča s širjenjem mestnih jeder
pogosto vključili v naseljena območja. Obzidja cerkva so imela prvot-
no le obrambno funkcijo, sčasoma pa so dobila tudi simbolični
pomen meje med svetom mrtvih in živih. Med značilnejše elemente
pokopališč predvsem v alpskem območju so sodili svetilnik za večno
luč, kostnica in t. i. »Beinbrecher«, široka rešetka na tleh vhoda v
pokopališče, ki je pred uvedbo danes vsesplošno razširjenih vrat
preprečevala vstop divjim živalim. Sčasoma je ta element dobil tudi
simbolični pomen, saj je preprečeval tudi izstop duš mrtvih s poko-
pališča. Ponekod so ob pogrebih na tej rešetki izvajali del obreda.2
1 Enciklopedija Slovenije pod geslom pokopavanje preskoči čas med srednjim
vekom in 2. pol 18. stol. Vladimir Simič, Pokopavanje, ES 9, str. 56
2 Več o tej temi: SÖRRIES 2003, str. 29.
134
Da{a Pahor
PROTESTANTSKA SEPULKRALNA KULTURA
NA OBMO^JU DANA[NJE SLOVENIJE
V 16. STOLETJU
Nova vera v 16. stoletju na Slovensko ni prinesla le sprememb na
verskem in posledično tudi na političnem področju, temveč je posegla
tudi v vsakodnevne navade prebivalstva. Protestanti so se namreč tudi
v življenjskem slogu pogosto naslonili na ideje velikih nemških verskih
središč, ter po njihovih zgledih ustanavljali nove šole z urejenim
sistemom učitelja-pridigarja in mežnarja-pomočnika ter se držali
strogo začrtanega urnika. Zagotovili so nove štipendije za nadarjene
otroke, iz nemških središč so prihajale nove smernice vsakdanje
noše …, veliko prelomnico pa je zaznamoval tudi nov način pokopava-
nja, ki bi ga lahko poimenovali kot renesanso sepulkralnih običajev.1
V času antike je bilo v navadi pokopavati mrtve na zunanji strani
mestnega obzidja na za to posebej namenjenem prostoru. Šele v
začetku srednjega veka so pokopališča s širjenjem mestnih jeder
pogosto vključili v naseljena območja. Obzidja cerkva so imela prvot-
no le obrambno funkcijo, sčasoma pa so dobila tudi simbolični
pomen meje med svetom mrtvih in živih. Med značilnejše elemente
pokopališč predvsem v alpskem območju so sodili svetilnik za večno
luč, kostnica in t. i. »Beinbrecher«, široka rešetka na tleh vhoda v
pokopališče, ki je pred uvedbo danes vsesplošno razširjenih vrat
preprečevala vstop divjim živalim. Sčasoma je ta element dobil tudi
simbolični pomen, saj je preprečeval tudi izstop duš mrtvih s poko-
pališča. Ponekod so ob pogrebih na tej rešetki izvajali del obreda.2
1 Enciklopedija Slovenije pod geslom pokopavanje preskoči čas med srednjim
vekom in 2. pol 18. stol. Vladimir Simič, Pokopavanje, ES 9, str. 56
2 Več o tej temi: SÖRRIES 2003, str. 29.
134
